Strategije
Kdor vsaj malo pozna Bistričane, ve, da si želijo močnejšega razvoja v občini. In kdor vsaj malo pozna bistriške razvojne načrte, ve, da se po navadi uresničujejo bolj po polžje. Če zapišemo napol v šali - že samo na straneh našega časopisa smo z napovedovanjem gradnje projektov, ki so jih v zadnjih desetletjih imeli namen postaviti v bistriški občini, skoraj zgradili še eno Ilirsko Bistrico. A se je od vsega napovedanega do sedaj v resnici uresničilo bolj malo.
Res je, da so številni med razvojnimi projekti, kot na primer turistično urejanje Mašuna, Sviščakov, področij okrog obeh velikih akumulacijskih jezer ali prometnega režima in osrednjih točk v mestu, še razmeroma sveži (bog si ga vedi, če tudi zato, ker je ravno volilno leto). A o tem, kako je treba vsa ta področja tako ali drugače urediti, posodobiti in približati turistom, se v Bistrici govori že veliko časa. Enako se dogaja z bistriškim prometom - Bistričani vedo, da je to ena izmed osnovnih težav mesta, pa se rešitve vedno znova pomikajo nekam v prihodnost, vključno s prepotrebno mestno obvoznico.
Kdor vsaj malo pozna Bistričane, ve, da bi bili večinoma zadovoljni, če bi se načrti iztekli. Občina ima namreč veliko naravnih danosti in ostalih lepot, ki jih je treba, tako kot diamant, le nekoliko obrusiti, da bi zasijali in prinašali radost turistom pa tudi občinski in nenazadnje državni blagajni.
A kdor se vsaj malo spozna na gospodarstvo, bo takoj zaslutil, da bo v kriznih časih težko privabiti naložbenike, ki bodo te diamante pripravljeni obrusiti tudi finančno. Treba jim bo ponuditi nekaj več kot le golo lokacijo in skice projektov. Morda celo razvojno vizijo, ki jih bo prepričala, da je na tem in tem kraju vredno graditi, ker bodo turisti na drugem koncu občine našli tudi druge zanimive in med seboj povezane dejavnosti.
A iskanje razvojnih strategij za določeno področje ni več zgolj domena občine, pač pa tudi države. In kdor vsaj malo pozna državo, ve, da je zaspala tudi na tem področju.
