Strop v letnem kinu

Stari Koper ima nekaj slikovitih trgov - točneje: ti trgi bi bili lepi, ko bi ne bili porazno prekriti z avtomobilsko pločevino - že dolgo več pa ne premore placa. In ko rečem “plac”, ne pomislim na tržnico, ampak na točko v mestu, kjer se običajno in zvečine povsem nenaključno srečujejo, za krajši čas zbirajo, opravljajo in brez večje hudobije natolcujejo krajani.

Ne, v Kopru že dolgo več ni placa: očitno so ga v 50. letih tedanji Koprčani (Cavresani), njihovi potomci denimo živijo v Miljah in Trstu, v Avstraliji in Kanadi, kratkomalo vzeli s sabo. Drži, plac so predvsem drug drugemu tolikanj domači ljudje, da jim za sproščen pogovor marsikdaj zadoščajo zgolj bežni pogledi in navidez suhe enozložnice.

Staro mesto - tako ga pač vidijo oči naturaliziranega in že malce postaranega Koprčana - resda premore vrsto kavarn(ic) in nekaj sorazmerno prikupnih sprehajališč, vendar pa ti punkti malce idealizirani podobi placa ne sežejo niti do kolen. Ena sama reč je, ki se more v Kopru placu malce bolj približati: spomin na letni kino, ki je do začetka 80. let stal med staro ribarnico in s krhkim trsjem poraščenimi ostanki nekdanjih solin.

Počasi (in vendar prehitro!) odraščajoči muloti smo bili zaljubljeni v letni kino. Niso nas motile neudobne klopi in za nadležne komarje nam je bilo malo mar; štelo je zgolj to, da smo se v prijetni, rahlo sanjavi poletni poltemi za slabi dve uri mogli odtegniti nadzoru nadležnih staršev, ki so zasedali klopi v zadnji polovici z gramozom posutega “avditorija”. Tudi to, kar se je dogajalo na “platnu” (na pobeljenem zidu), nas ponavadi ni kaj dosti pritegovalo: smo se v zavetju polteme veliko raje hihitali, ščipali, suvali, brcali, punce vlekli za kitke, se obmetavali s praznimi škatlicami vžigalic in krepko zasoljenimi, v žarki svetlobi prepovedanimi izrazi.

Res je: tam, v letnem kinu, smo postajali, tako se nam je zdelo, na moč obetavno podobni samozavestnim in sproščenim odraslim - pa čeprav le za dve uri, od ene filmske projekcije do druge - torej smo zadovoljno kadili očetom izmaknjene cigarete. In srkali, oboje kajpak naskrivaj, prvo pivo, domala vselej mlačno, zoprno razpenjeno mlakužo; kajpak iz steklenice, ki je krožila od ust do ust. Svet brez meja in zoprnih obveznosti ter odgovornosti nam je ležal pred nogami, smo se v sebi pridušali, neznansko vabeč in brezdanje razpoložljiv svet, naphan z obljubami vznemirljivih pustolovščin: dve uri smo - sestradano goltajoč - okušali omamne prelesti nekaj let pozneje neodvrnljivo in skrnobno izrojenega paradiža. Brez pretiravanja (vendar ne brez nostalgije) morem reči, da smo pleskali strop v letnem kinu: vse, kar je vredno spominjanja, je menda še bilo pred nami, nas je ustrežljivo in potrpežljivo čakalo. Letni kino je bil naš plac, naša agora, razburljivi poligon naše iniciacije. Vse drugo je (bil) en sam ništrc, smo prostodušno preklinjaje bzikali v pesek pod nogami.

Letnega kina že dolgo ni več; se je poslovil v begotni spomin. Muloti smo že zdavnaj odrasli, svet v naših predstavah pa je vse bolj podoben ništrcu.