Svečke za - upanje

443 parov ponošenih copat in rokavic je konec lanskega leta ostalo praznih. Na prav toliko lončkih, skodelicah in glavnikih se nabira prah. Lastniki so - odšli.

Odtisi 443 parov čevljev, ki so jih v pesek, travo in asfalt zarisale noge ljudi v zrelih in mladih letih, bodo nocoj na mariborskem osrednjem trgu (Štajerska ima največ samomorov) zažareli v soju sveč. V spomin na vse, ki so lani odšli, ker so jih čez rob pognali stiska, obup, brezizhodnost, duševna bolezen, boj za preživetje, nesprejetost ...

Pa bi morda ostali, če bi si zanje tedaj, ko je bil še čas za to, bližnji, prijatelji, sosedje in tudi zdravniki vzeli - čas. Če bi okolica zaznala, kaj se kopiči v njihovih mislih in srcu. Če bi okolje zmoglo prepoznati breme poglabljajoče se stiske. Če bi o njej tudi sami znali spregovoriti. Če bi pravočasno prejeli strokovno pomoč ...

Slovenci smo glede pogostosti samomora že desetletja v vrhu črne svetovne lestvice. Zadnje desetletje je ta zlovešča krivulja že krenila navzdol, a je število žrtev samomora lani - v primerjavi z letom poprej - spet poskočilo. Tudi na Primorskem, kjer se je na njenem severu količnik samomora lani, v primerjavi z letom 2012, skoraj podvojil, na jugu je poskočil za skoraj petino.

Veliko če-jev ima jasne odgovore, ko stroka išče vzroke in poti za ukrepanje. Nesporno je, da bi mnogi še ostali, če bi bili najožja okolica in družba nasploh bolj občutljivi in tenkočutni pri zaznavanju in prepoznavanju težav ljudi v hudi stiski.

Posluh za sočloveka, obzirnost, humano sobivanje, sočutnost krepijo optimizem, zbujajo upanje. Upanje, da na koncu predora sijeta luč in sonce. V opomin je današnji svetovni dan preprečevanja samomora, ko bodo svečke sporočale, da upanje krepi vero v življenje.

In, kar je še najpomembneje, je sporočilo, da mora človek v stiski dobiti strokovno pomoč hitro, takoj. Da ni dolgih čakalnih vrst, saj čakanje le še poglablja brezup; ta raste ob bremenu boja za preživetje in zaposlitev.