Svet na koncu sveta

Svet na koncu sveta je naslov lepega romana Luisa Sepulvede. Že v njem je zaslutiti tematiko, ki daje značaj pripovedi. Glavni lik je narava in njena ogroženost. Simbolizirajo jo kiti, ki jih lovijo velike japonske kitolovke med ledeniki Patagonije. Gre za metaforo sveta, ki lovi svoj konec na koncu sveta.

Vsaka knjiga, ki govori o okolju, je danes aktualna. Tudi za nas, ki smo te dni na svoji koži in ne samo preko televizijskih zaslonov začutili apokalipso ujme. Narava nas vedno preseneča. Takšna pač je: nepredvidljiva. Tudi takrat, ko praznujemo predvidljivi dan kulture, ko najmanj pričakujemo spremembe, nas narava prime za rokav in pripelje v svoj svet, ki je velikokrat v navzkrižju s človeškimi interesi: ko ta gradi tam, kjer ne bi smel, ko ne skrbi za struge, ko misli, da je narava njegov osebni rezervat, ki ga lahko opustošiš do neskončnosti. Narava je danes naš kit v izginjanju.

Ujma, ki se je zgodila v Sloveniji, je po vsej verjetnosti nekaj, kar sodi v kontekst nepredvidljivosti, je tako izreden dogodek, da presega vsakršno domišljijo. Posledice naravne katastrofe, ki jih imamo pred očmi, so apokaliptične zaradi razsežnosti opustošenja gozdov, zaradi izpada elektrike, ki je postavila na tisoče družin v srednjeveško temo, zaradi posledic na cestah in železniških progah. Zgroženi ob pogledu na ranjene gozdove se zavemo, da je simbioza med človekom in naravo neizbežna in to ne samo, ko se ob nedeljah sprehajamo po hribih, ampak tudi, ko narava umre in mi z njo.

Vendar so kot vsaka stvar tudi naravne katastrofe lahko pozitivne. Gozdovi bodo ozdraveli, daljnovode bodo spet zgradili, v modernem srednjem veku bomo spet lahko prižgali luči. To, kar nas je presenetilo, ni samo bizarnost narave, ampak tudi dejstvo, da vsakič, ko je človek v težavah, najde trenutke za solidarnost, za pomoč sosedu. In to iskreno in brezpogojno, tudi zunaj samopromocijskih žarometov dobrote. Želimo si misliti, da jo to naša prava narava; narava, ki nas združuje bolj, kot deli. Morda tudi zato, ker se zavedamo, da nam v svetu na koncu sveta, kakršnega smo recimo spoznali na Postojnskem te dni, ne preostane drugega, kot da pomagamo sosedu.

Vse druge novice, ki so nas te dni doletele, so za nas obrobne, nadomestki sveta, ki smo ga imeli priliko videti te dni: gospodarska kriza, težave v koaliciji, delitev na leve in desne, Putinove burleskne, absurdne olimpijade, vsakdanje olimpijade sebičnosti in bede. Seveda, če odštejemo zmage, in tudi poraze, športnikov.