Svet, osebno

Slovenske politike, vseh barv, ki pisarijo pisma v tujino in v banalnih ideoloških razprtijah iščejo opravičila za svoje nizkotnosti ter si pri tem mislijo, da so ljudje naivni tepci, ki bodo verjeli vsakemu izgovoru, bi moralo biti sram.

Vsak dan. Še nekoliko bolj pa ob obrazih, ki so včeraj napolnili portoroški avditorij. Obrazih ljudi na odru, ki so se odločili, da bodo skrbeli in se borili. In so v tej svoji odločenosti drugačni od vsesplošne cinične ravnodušnosti. Ter obrazih ljudi v dvorani, ki so se odločili, da bodo še verjeli zastarelim traparijam, kot so predanost, pogum, ideali in toplo srce.

Saj ne da bi se svet delil na dobre in slabe ljudi. In ne da so vsi politiki na temni strani stvarstva. Problem je v tem, da smo si dovolili množično vsiliti navade, s katerimi drug drugega onesrečujemo, politiki pa so le vrhovni svečeniki te uničujoče enakosti.

Izbor za Osebnost Primorske prav vsako leto nagradi človečnost in veselje do življenja. In prav vsako leto ustvari nekaj nepozabnih ur, ko so pogledi uprti v dobro in lepo.

Ta ustaljenost srečnega izida ni zasluga spretnosti organizatorjev niti marketinških prijemov niti trikov iz psihologije množic. Ni prisiljena in ni ponarejena. Je preprosto simptom upanja. Da kljub vsiljeni enakosti med ljudmi še vedno živi plemenita drugačnost, ki nagradi drugačnost. Velikodušno in iskreno, brez računice in taboraštva.

V Portorožu so tako včeraj slavili tisti, ki so ganili in navdušili. Ki so se dotaknili ljudi in trenutka. Ki so razumeli vprašanja. In predvsem v odgovore vložili vso svojo moč.

Ko bodo zaradi enakih odlik in na enak način ženske in moški zmagovali na volitvah in na kadrovskih razpisih, bo ta svet čudovit kraj.

Do takrat pa so borci za besedo, popotniki čez oceane, dobrodelneži in učitelji, občudovalci lepega, nostalgiki in žurerji, sanjači, heroji, mojstri in pevci.

Do takrat so osebnosti. Do takrat je Primorska.