Svet se ni nič naučil

Stoletje vojn, kot običajno pravimo 20. stoletju, se je začelo s prologom na Balkanu, z dvema balkanskima vojnama 1912/1913, ko so balkanske državice zadale smrtni udarec Turčiji, bolniku z Bosporja, in ga potisnile na rob Evrope.

Če je bil to prolog, pa se je prvo od številnih krvavih dejanj evropskega 20. stoletja začelo na današnji dan pred natanko sto leti. Vojna, ki je trajala kar štiri leta, je postavila vse na glavo. Nič ni bilo več, kot je še pred veliko vojno bilo in Evropa ni bila nikoli več takšna, kot je vstopila v 20. stoletje, polna optimizma in navdušenja nad tehnološkimi dosežki, polna velikih pričakovanj, gledajoča v prihodnost.

Streznitev je prišla kaj kmalu, že jeseni 1914 s krvavimi bojišči na Balkanu ter na vzhodu in na zahodu stare celine. Ljudje, ki so krvaveli v obrambnih jarkih, so preklinjali in molili, da bi bilo morije enkrat vendarle konec.

In ko je konec končno le prišel, je pustil za seboj globoke rane in odprta vprašanja, ki so že čez dobrih 20 let zanetila nov, še strašnejši krvavi ples druge svetovne vojne. Zopet je Evropa in z njo dobršen del sveta preštevala na milijone mrtvih in na grozljiv način pobitih ljudi v koncentracijskih taboriščih.

In nauk teh dveh velikih vojn, prve in druge: nikoli več se kaj takega ne sme zgoditi. Pa se je zgodilo in se dogajalo še danes. Preko nekdanje Jugoslavije s Srebrenico, do današnje Ukrajine.

Svet se očitno ni nič naučil in čeprav smo vstopili v novo tisočletje, ne kaže, da bomo presegli prejšnje. Če se bodo stvari v Evropi enkrat vendarle umirile, pa se bodo vojne in krvavi poboji nadaljevali drugod po svetu. Denimo na Bližnjem vzhodu, tako rekoč na pragu Evrope, kjer ravno v teh dneh poteka neusmiljeno iztrebljanje nekega naroda, ki je kriv le zato, ker je doma na prostoru, očitno rezerviranem za nek drugi narod.

Prva svetovna vojna se torej neusmiljeno nadaljuje. Botrov za njeno nadaljevanje ne bo zmanjkalo.