Svetilnika ne damo!

Kulturno vzgojo mladih lahko pojmujemo kot motor, ki poganja kulturo v celoti, obe skupaj pa z roko v roki predstavljata temelj vsake zrele, demokratične države. Kakršna setev, takšna žetev, pravijo. Enako velja za kulturo.

Če otrokom ne bomo nudili možnosti ogleda kakovostnih gledaliških in filmskih predstav, spoznavanja raznovrstne glasbe in branja skrbno izbrane literature, se nam slabo piše. Navsezadnje so ti otroci tisti, ki bodo nekoč izvajali težko pričakovani zakon o dolgotrajni oskrbi, medtem ko bomo mi, vsi betežni, v naslonjačih prebirali Cankarja ali Primorske novice.

Težava, ki pesti politične in druge akterje največje istrske občine, je princip “rečem in ostanem živ”. Bo tega kdaj konec?

Koprsko gledališče že nekaj časa oglašuje svoje uspehe na področju kulturno umetniške vzgoje in mladinskega gledališča nasploh. Tega jim vsekakor ne gre oporekati. To so letos dokazali z izvedbo Kulturnega bazarja, strokovnega srečanja nacionalnih razsežnosti, ki se je v Kopru zgodil prvič. Ob tej priliki je direktorica naznanila odprtje Gledališča za otroke Svetilnik, ki si ga v Kopru neizmerno želijo in, bojda, tudi nujno potrebujejo. A kot se je izkazalo, nihče zares ne ve, kaj naj bi to gledališče sploh predstavljalo oziroma, na kakšen način naj bi delovalo. Število otroških predstav se v prihajajoči sezoni namreč ne povečuje. Gre torej za novo ustvarjanje fiktivnih funkcij znotraj javnega zavoda ali za dejanski razvoj mladinsko usmerjene kulturne panoge? Kot navajajo v svetu Gledališča Koper, predloga projekta ustanovitve Gledališča za otroke Svetilnik še niso obravnavali. Zakaj je torej direktorica ob začetku Kulturnega bazarja odprla formalno še neobstoječe gledališče?

Na tem mestu se ponavadi oglasi politika. Na ministrstvu za kulturo so pojasnili, da je projekt v fazi predloga, na občini pa novinarjem ponujajo zgolj skope, politično korektne odgovore. Kako jih ne bi, če že ptički po koprskem parku čivkajo o odprtju gledališča za otroke. Z negiranjem ali - bog ne daj - ustavljanjem projekta ustanovitve otroškega gledališča, bi si prav vsi v očeh javnostih prislužili ne le črno piko, morebiti tudi črno oko.

Z lahkoto lahko rečemo, da si vse občanke in občani želijo več kulturnih vsebin in več dela na področju kulturno umetnostne vzgoje mladih. A Koper je kostanj posebne sorte. Pred dobrima dvema letoma so se Koprčani odpravili na referendum o fiktivnem parku. Zato ne bi bilo nič čudnega, če bi kdo (namerno ali ne) eskapado, ki si jo je privoščila direktorica gledališča Katja Pegan, izkoristil za nabiranje političnih točk.

Težava, ki pesti politične in druge akterje največje istrske občine, je princip “rečem in ostanem živ”. Bo tega kdaj konec?