Svoboda in groza

Svetovna medijska dilema prejšnjega tedna je bila: objaviti ali ne objaviti grozljive posnetke Gadafijeve usmrtitve?

Svoboda je tudi stvar percepcije. Poznam svobodne ljudi, ki interpretirajo in doživljajo realnost kot zaporniki. Njihov horizont je omejen, kot ga imajo zaporniki, ki gledajo svet skozi rešetke. Mislijo, da so svobodni, ker imajo na voljo več oken in več perspektiv - skozi rešetke. Ideološke, nacionalne ali drugačne rešetke.

Danes, ko se lahko pohvalimo, da končno živimo v svobodnem svetu, imajo naše rešetke obliko presežkov vsega, kar nas obkroža. Presežek informacij, presežek reklamnih spotov, presežek vojn in presežek ubijanja, ki ga gledamo po televiziji, presežek strank z istimi obrazi. Ali smo zdaj bolj svobodni, ko nam že ves teden vrtijo brutalno Gadafijevo usmrtitev? Ne, in tudi libijski narod ni nič bolj svoboden. Ali smo bolj svobodni, ko imamo na volitvah na voljo veliko število strank? Približno tako je, kot pred policami v veleblagovnicah, kjer se v bistvu vrstijo eni in isti izdelki z različnimi etiketami.

Nekdaj so italijanskega novinarja Enza Bettizo vprašali o stanju medijske svobode v Italiji. Kratko in jedrnato je odgovoril, da je je preveč. Preveč informacij brez omejitev ima lahko isti učinek kot nevednost. Svoboda ni odprta knjižnica, ki ti ponuja milijardo knjig, s katerimi ne veš kaj početi, svoboda je v tem, da jih znaš brati.

Spomnim se lepega filma Stephena Daldryja The Reader - Bralec. Zgodba ženske, ki postane stražnica v nacističnem taborišču. Ne zato, ker bi bila prepričana, da je to prav, ne zato, ker je nacistična fanatičarka, ampak zato, ker je nepismena in se kot taka lahko oprime samo najmanj zahtevnega dela. Pri vsaki drugi službi bi prišla na dan neprijetna resnica, da ne zna brati. V bistvu je postala pajdašinja nacistov in sokriva vseh grozot, ki so se dogajale v taboriščih, zato, ker je bila nepismena in se je tega sramovala.

V univerzalni deklaraciji človekovih pravic med drugim piše, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja mnenja ter iskati in dobivati informacije s pomočjo kateregakoli medija in ne glede na meje. Ampak kaj nam pomaga, da smo se naučili brati deklaracijo, če se potem obnašamo kot analfabeti, ki se neusmiljeno naslajajo nad fotografijami, ki prikazujejo človeško agonijo.