Svoje vode gospodar

Deveterica primorskih županov nima lahke naloge, ko skuša na en mah rešiti dvoje različnih težav - Istri zagotoviti več pitne vode, Krasu in ilirskobistriškem območju pa nove vodovodne cevi. Sočasnost je bistvena, kajti samo tako se lahko nadejajo evropskega nepovratnega denarja, ki predstavlja glavnino naložbe. Pa še pohiteti morajo, saj bo Evropa denar zagotovila le, če se bodo gradnje, kakršne koli že, lotili prihodnje leto.

Dilema je torej jasna: ali nekaj narediti in dobiti denar ali pa se obrisati pod nosom. Odločitev se zdi samoumevna; vrabec v roki je, v primerjavi s prazno dlanjo, še vedno boljša izbira, čeprav ne bo nikoli zrasel v goloba. A to velja le za Istrane, ki z naložbo, za katero se ogrevajo primorski župani, ne bodo dobili novega vodnega vira, ampak le dodatne vodne količine, ki poleti ne bodo zadostovale. Kraševci in Bistričani imajo najbrž manj pomislekov, saj jim bodo po dolgoletnem zanemarjanju vodovodnega omrežja naposled le zamenjali cevi pa še kakšno na novo potegnili do hiš, ki so zdaj na suhem.

Pa pustimo ob strani dejstvo, da imajo Bistričani in Kraševci skromnim vložkom v infrastrukturo navkljub dražjo vodo od Istranov (najdražja je bistriška voda), kar je sicer težko razumeti. Še veliko bolj je nedoumljivo, da se v Istri, kjer stavijo na turizem, prav v najbolj turističnem obdobju zjutraj še vedno ozirajo v nebo in iščejo rdeče oblake, ki običajno prinesejo dež. Leta 2003 niso bili daleč od redukcij vode, za katere so bili prepričani, da so že zgodovina.

V tej luči je vsako razpredanje o razvoju turizma odveč. Zgovorna pa je tudi ekonomska računica, saj v Rižanskem vodovodu za nakup hrvaške in kraške vode že zdaj odštejejo milijon evrov na leto.

Prej omenjenega goloba predstavlja projekt zajetja Padež, ki ga je država najprej blagoslovila, potem pa si leta 2006 premislila. Zdi se, da zdaj dejanje obžaluje, a Evrope to niti najmanj ne gane.