Ta znanstvenik je ženska

Znanost naj bi bila, tako kot umetnost, barvno slepa in spolno popolnoma nevtralna. In verjetno tudi je. Ampak težava je v tem, ker se znanost vedno vključuje v socialne in ekonomske kontekste, v katerih objektivnost hitro zamenjajo drugi kriteriji.

V Evropi 21. stoletja je vprašanje, ali se ženske lahko enakopravno z moškimi kolegi vključujejo v znanstveni in akademski svet, še vedno relevantno. Ne tako kot pred stoletji, ko je radovednost ženskam prej prinesla grmado kot nagrado. Ali nekaj stoletij kasneje, ko so se morale ženske z nohti in zobmi boriti za vpis na univerze, vključitev v stanovske organizacije ali najosnovnejše priznanje svojih dosežkov.

Uradni podatki Unesca pravijo, da je delež znanstvenic v naši državi 36,5 odstotka. Zaostajamo, denimo, za Poljsko. In Turčijo.

A po zadnjih dostopnih podatkih o uravnoteženosti med spoloma pri raziskovalcih, zaposlenih v slovenskem znanstvenem in raziskovalnem sektorju, se je pri nas z znanstvenim raziskovanjem ukvarjalo približno 7.400 moških in le 3.900 žensk. Torej skoraj pol manj. Uradni podatki Unesca pravijo, da je delež znanstvenic v naši državi 36,5 odstotka. Kar je slabo. S to številko res prehitevamo Finsko in Dansko, a zaostajamo, denimo, za Poljsko. In Turčijo. Ob pogledu na število posameznikov, ki so dosegli doktorat znanosti, razlike skoraj izginejo: število moških in žensk se uravnoteži. Kar pomeni, da se med ljudmi z najvišjo stopnjo izobrazbe moški pogosteje odločajo za znanstveno kariero kot ženske. Vzroki za to so gotovo kompleksni. A če smo optimisti in predpostavljamo, da je človeštvo na poti k polni uresničitvi vseh svojih intelektualnih potencialov, moramo ugotoviti, da še zdaleč nismo na cilju.

Po statističnih podatkih je bilo v osrednjeslovenski regiji leta 2016 zaposlenih skoraj 6000 raziskovalcev, v vseh treh primorskih statističnih regijah, vključno z Notranjsko, skupaj pa niti 1000. Če se torej v kontekstu neizprosnih številk ozremo na dve znanstvenici s področja naravoslovja, ki raziskujeta na majhni, zasebni univerzi na zahodnem robu države ter se s svojim znanjem enakovredno kosata s kolegicami in kolegi v najbolj prestižnih mednarodnih kolaboracijah, hitro ugotovimo, da je jabolko navdiha še najmanj, kar si zaslužita. Za to, da spolno neuravnoteženost v znanosti odžene stran, pa je eno jabolko na dan prav gotovo veliko premalo.