Taka vzpetina

Neizogibno: nekateri, zagotovo veliko bolj podobni ljudem, kot sem sam, bodo ob prebiranju teh vrstic razdraženo, morda že kar prizadeto zamahnili z roko: “Skrajno nespodobno! Ob grozotah, ki se od minulega petka zgrinjajo nad nesrečno Japonsko, tale tip piše o smrti enega od svojih mačkov!”

Rad bi ugovarjal, a ne morem. Verjetno prav zato ne, ker sem navsezadnje in docela nehote tudi sam (vsaj nekoliko) podoben človeškim bitjem. In največkrat res ne vem, kaj se spodobi in kaj ne - ustrezneje: nočem vedeti. Spodobnosti me je strah, navdaja me z neopisljivim odporom; že ob bežni misli na to “zakonodajalko” se mi dviga želodec.

In ker je tako, o mačkonu Timu ne morem reči, zapisati, da je poginil. O živali menda moramo reči, da je poginila - tako nam nalaga spodobnost. Ne, umrl je. Trpel je tako kot človek, kot sleherno umrljivo bitje: v dolgotrajni, strašljivo brezdanji agoniji in smrti je bil povsem izenačen z vsem, kar je minljivega. Ni odšel, ni se poslovil - evfemizmi pač pričajo o človekovi neobvladljivi grozi pred smrtjo - “le” umrl je.

Natančneje: ubilo ga je sočutje ljudi, ki mu niso več mogli pomagati. Sam sem se sicer do zadnjega trenutka slepil, goreče upal, da je njegovo smrt vendarle še moč odložiti, preložiti. Slepil in upal prav zato, ker me je groza nepreklicnega, smrti. Ker v njej zrem (dobro vem, da zveni smešno in nenaravno) nekaj strahotno nenaravnega, nesmiselnega, nekaj, kar se nesramno in podlo posmehuje življenju. A ko bi bila obveljala moja, iz strahopetnosti porojena volja, bi bil Timo v tem trenutku resda še živ, toda njegovo trpljenje bi bilo postoterjeno.

Z ženo sva ga dala usmrtiti: to je to. In po prvi injekciji na jekleni mizi na veterinarski postaji je Timu odleglo: po enajstih mesecih sem ga spet slišal spokojno presti. “Življenje,” je takrat, nikakor ne brez zavisti, šinilo skozme, “je vendarle bolj milostno do živali kot do človeka: z injekcijo jim je moč skrajšati trpljenje, jih odrešiti.”

O drugih živalih, ki živijo v naši hiši, si pač čisto po človeško utvarjam, da za Timovo smrt ne vedo. Da se jih njegovo izginotje ni dotaknilo, še oplazilo ne, da ga sploh ne pogrešajo. A kaj v resnici “vem” o tem, kaj (kar) one vedo? In zakaj me taka in podobna vprašanja niso morila ob smrti ljudi, ki bi jih bil moral - pa ne samo zaradi imperativa spodobnosti - na ves glas objokovati, vendar jih nisem? Je moje zavrženosti in izrojenosti res krivo zgolj to, da imam živali nasploh raje kot večino ljudi? In zakaj neki morem o naravi, tolikanj bolj o živalih, zvečine govoriti le tako, da “nehote” in neizogibno govorim skozi sebe, o sebi?

Vem le to, da odgovori na ta vprašanja še pridejo, zagotovo pridejo. In pričakujem jih z bojaznijo.

Timo teh odgovorov nikoli ni potreboval. Ta misel me pomirja, vsaj malce. Ko človek stoji ob vznožju vzpetine, za njo ne more uzreti drugih, veliko višjih vrhov. In to ga bega, s tem se nikakor ne more sprijazniti. Tolažim se z mislijo, da Timo tudi v smrtni uri ni stal ob vznožju take vzpetine.