Tanka meja

Meja med življenjem in smrtjo je tanka. Ko h kraju leze človekovo življenje, smo žalostni. Kaj pa, ko počasi, a vztrajno umira mesto?

S cesto se krajani ne morejo hvaliti. Na posameznih delih so jo načele luknje, ki jih zaman krpa mestna komunala. Sizifovo delo. Težka obutev tovornjakov, ki vsak dan vozijo skozi vasi in mesto, vsakič znova načne sivino asfalta.

Ob poznopomladanskih petkih postanejo domači vozniki nestrpni. Bliža se vikend, ko se skozi mesto plazi kolona vozil, večinoma s tujimi tablicami. Počasi drsijo proti morju, v mestu pa nastajajo kolone...

A za takšne razmere niso krivi sami. “Kriva je država. Kaj tam gori v Ljubljani ne vidijo, da je tu potrebna vsaj obvoznica,” je slišati razjarjene domačine, ki v avtomobilski pločevini štejejo vroče minute in ure, da lahko pridejo skozi mesto. Oni dan je minister, tisti za zdravje, na obisk zamudil debelo uro. Najbrž ni računal na gnečo in kačasto cesto, ki pelje do mesta. Ugotovitev, da bi potrebovali avtocesto, je bila na mestu. Domačini pa so ugotovili, da bi morali v goste večkrat povabiti ministra za promet. In to na tak dan, ko se kolona vije od enega do drugega konca mesta. In v avtomobilu brez osebnega šoferja in klime.

A če so krajani s poletnimi kolonami preživeli do sedaj, bodo še nekaj časa. Po tihem namreč računajo na vstop Hrvaške v naročje Evropske unije. Potem bo najbrž treba do meje urediti primerno cesto, modrujejo.

A kaj, ko cesta ni največja težava. Da manjka domačega kruha, vedo tisti, ki se vozijo na delo v druge občine. Da v mestu kljub dvema monumentalnima stavbama, kjer so še v bratstvu in edinstvu prenočevali gosti, ni hotela, pa vedo prav vsi. Da bi potrebovali sodoben kulturni dom, kjer se odvija neskončno število prireditev, vedo domača društva. In da je zelena mlakuža v bazenu, nekoč polnem plavalcev, danes zatočišče za žabe in zadnje počivališče razbitih steklenic, vedo prav vsi, ki se sprehodijo skozi mestni park.

Osamosvojitev temu mestu ni prizanesla. Domačini, ki se spomnijo tankovskih barikad in bežanja v zasilna zaklonišča ali domače kleti, so pričakovali več. Ne le svobode, lastne domovine in jezika, pač pa vsakdanji kruh in življenje v razcvetu. Mesto ga v zadnji dvajsetih letih ni bilo deležno prav veliko. Velika podjetja so se eno za drugim sesula, gospodarske vezi z na sosednjo Hrvaško navezanimi prebivalci so se z debelim zidom Schengena bolj ali manj pretrgale, sedeži institucij, kot je, denimo, davčna uprava, so se preselili.

Namesto tega je vzklila množica trgovskih centov in oštarij, kjer sta pijača in razvedrilo poceni.

Saj ni bilo vse slabo. Sem in tja je zasvetila lučka razvoja, kot dislocirana enota gimnazije, da dijakom ni treba več polniti jutranjih vlakov. Tudi marsikaj se je postorilo, uredilo, tudi po vaseh, in se po napovedih občinskega vodstva še bo.

A ko človeka na enem vhodu v mesto zaobjame smrad nikoli saniranega odlagališča, na drugem pa prometni zamaški, se vpraša, kdo za vraga je dopustil tako lepemu mestu shirati.