Tantadruji prvič

Jutri bodo v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu prvič podelili gledališke nagrade tantadruj.

Pri ustanovitvi nagrade je vsa tri primorska gledališča vodila zlasti misel, da obstaja v primorskem prostoru marsikatero dramsko ime, ki je vidno prispevalo k razvoju gledališke umetnosti, pa je v vseslovenskem prostoru ostalo neopaženo. Preprosto povedano, na Borštnikovem srečanju so ga spregledali.

Prav tako je v nagradi čutiti, da gredo selektorji Boršnikovega srečanja zadnja leta tudi mimo sezonskih predstav, režiserjev in igralcev, ki nastanejo v Kopru, Novi Gorici in Trstu. Skratka, primorska gledališča se čutijo na državni ravni prezrta, zato so nastali tantadruji.

Zagotovo lahko vsem tem dejstvom brez velikih pomislekov pritrdimo, a prav tako je nespregledlji-vo, da se s primorsko gledališko nagrado oži prostor gledališkim standardom.

Nekoč so jih slovenskim igralcem in režiserjem postavljali v Novem Sadu na vsedržavnem tekmovanju gledališč na Sterijinem pozorju, z državno osamosvojitvijo je slovenskim gledališčnikom ostalo samo še Borštnikovo srečanje. A če nas še to ne opazi, potem je jasno, da si moramo ustanoviti lastno nagrado. Zakaj pa ne. Navsezadnje je nagrado lepo dobiti. Posebej lepo je dobiti nagrado mlademu igralcu, je pred leti na podelitvi izjavila dobitnica Borštnikovega prstana Milena Zupančič. Sama je namreč ni dobila nikoli. Nagrada pomeni priznanje, spodbudo in odgovornost.

Ob delovanju dveh strokovnih žirij pa bo samodejno nastala tudi primerjalna ocena umetniškega delovanja in razvoja posameznih primorskih gledališč med seboj. To je zagotovo dejaven element zdravega tekmovalnega duha, ki navadno prinaša s seboj kreativne vzgibe posameznikov.

Zagotovo pa obstaja tudi nevarnost, da se na domačem dvorišču, v majhnem prostoru, sčasoma začnemo namakati v motni vodi.