Tartufi so spet tu

Z včerajšnjim vladnim sklepom država končno odpravlja dolgoletni nerazumni odlok o prepovedi lova na tartufe, saj so ugotovili, da za takšen ukrep ni razlogov.

Pri tartufih gre za lov, ne za nabiralništvo. Gomoljike rastejo pod zemljo, do njih je mogoče le s pomočjo živali z vrhunskim vohom, praviloma z izurjenimi psi. Tartufov ni mogoče iztrebiti. Spet in spet rastejo, za to pa - zaradi visoke cene in brez dvoma zaradi skrbi za domačo krajino - poskrbijo tudi lovci, ki svojih najdišč ne uničujejo.

Prej jih uničijo narazumne politične odločitve, kot je bila denimo tista o melioraciji polja med Gračiščem in Sočergo, nekoč najboljšega rastišča belih tartufov v Istri. Nekoliko kasneje so se odredbodajalci glede tartufov spet zapisali v zgodovino. Zaradi velikega prometa s plemenitimi gomoljikami konec osemdesetih in njegovega padca v devetdesetih so nekaj let kasneje napačno sklepali, da so bile iztrebljene. Šlo pa je za preprosto geopolitično zadevo: po osamosvojitvi tedanji koprski ACK pač ni več odkupoval tartufarskega ulova s Hrvaške, kar je statistične kazalce potisnilo globoko navzdol.

Z uredbo o dovoljenju za lov na tartufe v okviru trajnostne rabe bomo nadoknadili vsaj malce zamujenega. Medtem je hrvaški tartuf iz iste Istre izstrelilo v svetovno gastronomsko orbito. Ne le, da se ponašajo z največjim doslej ulovljenim belim tartufom - 1310-gramskim -, ki ga je uspelo uloviti kralju tartufov, Giancarlu Ziganteju, tartuf so opredelili tudi kot enega od ključev turistične ponudbe in promocije hrvaške Istre.

Kot z marsičem, smo s tartufi (spet) na začetku. Slovenija žal ni priznana tartufarska destinacija, čeprav so v njenih najdiščih najbolj plemenite gomoljike, s kakršnimi se na svetu ponašajo le še piemontska Alba in hrvaška Istra. Je pa zdaj, po vnovičnem dovoljenju lova na tartufe, priložnost, da atraktivna delikatesa vendarle postane tudi del “uradne” gastronomske identite naše Istre.