Tehtnica zla

Odnosi med Italijo in Slovenijo so dobri, nikoli boljši. Dejstva kažejo, da ta trditev drži. Ob današnjem in jutrišnjem obisku predsednika italijanske republike Giorgia Napolitana v Sloveniji jo bomo še velikokrat slišali.

Srečanje predsednikov treh sosednjih držav Italije, Slovenije in Hrvaške pred dvema letoma v Trstu je bil, vsaj na simbolni ravni, prelomen dogodek, saj so se vsi trije poklonili spominu velikih tragedij 20. stoletja na našem območju: Narodnemu domu, ki simbolizira nasilje fašizma nad Slovenci in Hrvati in spomeniku eksodusa iz Istre, z Reke in iz Dalmacije, ki simbolizira nasilje povojnega komunizma boljševiškega tipa nad italijanskim prebivalstvom severnega Jadrana. Brez tega dejanja ne bi bila možna naslednja - lansko spravno srečanje med italijansko manjšino in ezuli v Pulju ob pokroviteljstvu hrvaškega in italijanskega predsednika, državniški obisk slovenskega predsednika Danila Türka lani v Rimu in zdajšnji Napolitanov v Sloveniji. Giorgio Napolitano je prvi tuji državnik, ki bo slavnostno nagovoril slovenske parlamentarce. To ne bi bilo možno, če odnosi med državama ne bi bili resnično dobri.

A vse to seveda ne pomeni, da v odnosih med državama ni temnih senc. Zaiskri se vsakokrat, ko v sosednji državi obeležujejo dan spomina na eksodus in fojbe. Sam predsednik Napolitano je pred petimi leti ob tej priložnosti z neposrečenimi izjavami o “slovanskem aneksionističnem načrtu” in “etnični čistki”, močno razburkal javnost v Sloveniji in na Hrvaškem in sprožil jezen odziv tedanjega hrvaškega predsednika Stjepana Mesića. Vse te jeze seveda ne bi bilo, če Italija ne bi tako sistematično “pozabljala” na zločine lastnega totalitarizma - fašizma. Vprašamo se lahko tudi, zakaj uradna Slovenija še zmeraj s tolikšno zadrego obravnava poglavje povojnega eksodusa Italijanov iz Istre. Zakaj, denimo, ni spravnega srečanja med manjšino in ezuli tudi v Sloveniji, ob prisotnosti predsednikov obeh držav, Italije in Slovenije?