Tekoči strah v Gorici

Ne vem, če ste kdaj brali slovitega Zygmunta Baumana, sociologa, filozofa in pisca poljsko-židovskega rodu, ki je zaslovel predvsem po tem, da je uvedel za našo sedanjo družbo izraz “tekoča družba”. S tem izrazom opisuje družbo neoprijemljivih odnosov, se pravi “tekoče odnose”, ko nič ni več trdno, predvsem pa (skoraj) nič ni več gotovo.

Bauman je dober razlagalec nelagodja današnjega slehernika, vseh tistih občutij ljudi, ki se ne znajdejo več v družbi, ki imajo nenehno občutek, da jih imajo vodilni za norca, da jih z davki izžemajo, da se jim godijo krivice. Pisec odlično tudi razloži, zakaj v času najbogatejše družbe slehernik misli, da se mu godi slabše, kot se mu je godilo včeraj, čeprav to seveda ni res. Poleg “tekoče družbe” imenitno razložil tudi “tekoči strah”, ki nas navdaja v vsakdanjem življenju in ga slikovito primerja s strahom, ki je navdajal človeka v srednjem veku, ko je vladal zakon močnejšega.

Na Baumana, čigar knjižna dela imajo vidno mesto v moji knjižnici, sem se spomnil te dni, ko so mi vdrli v stanovanje. Na vrtu za hišo, kjer stanujem v Gorici, so nepridipravi našli motiko, s katero so nasilno odprli leseno nadoknico. Z velikim kamnom so potem razbili šipi in seveda nemoteno vdrli v stanovanje, kjer so za seboj pustili razdejanje, ki ga pozna le tisti, ki je kdaj doživel obisk tatov.

Potem ko so mi stanovanje razmetali, odprli vse omare, predale in ukradli, kar so hoteli, so odšli in seveda pustili okna odprta, da se je stanovanje dobro navlažilo in ohladilo. Kako sem se počutil, ko sem videl to razdejanje, ni potrebno opisovati. Poklical sem na številko 113, dal svoje podatke, in čez pet minut sta z alfo prišla policista. Poklicala sta sodnega izvedenca, da je fotografiral in ugotovil, kar sem sumil že sam: tatovi so imeli rokavice. Vljudno so me naprosili, naj ugotovim, kaj so mi odnesli, mi pomagali za silo zapreti okno, ko sem jim rekel: “Knjig pa ne kradejo, a?” In se je prijazni furlanski policist zasmejal ter me podučil: “Tudi orodja, delovnega orodja ne kradejo, nikoli ne kradejo ne knjig in ne orodja!”

Pod okno odvržena motika je dajala policistu prav. Žena mi je po telefonu suho povedala, da ne misli niti gledati, kaj so ji odnesli: “Glej, že tretjič so nas okradli in ne bom več gledala, kaj je izginilo! Dovolj imam tega!” Ko sem zapiral vrata stanovanja, sem na tleh ob knjižni omari zagledal Baumanovo knjigo Tekoči strah. Padla je na tla, ko je šel lopov hitro mimo. Knjižne police so natrpane, dovolj je, da jo zadeneš, in knjiga pade!

Nič kaj tekoč ni bil vlom v moje stanovanje, še manj tekoč pa je bil podatek, ki sem ga izvedel dan kasneje. V Gorici je ponoči na cestah le ena policijska patrulja, zato imajo prav tisti, ki menijo, da policisti ne morejo ujeti nobenega tatu, razen v primeru, če jim sam skoči pred avto. V časopisu sem izvedel, da so v mesecu dni v moji četrti okradli okrog trideset stanovanj.

O vdoru v mojo hišo so se razpisali časopisi. Italijanski dnevnik je posvetil zadevi skoraj pol strani. Žena me je okrog poldneva poklicala v uredništvo: “Nisem vedela, da smo tako bogati!”

Dnevnik je pri oceni ukradenega seveda pretiraval.