Televizijsko posredovana revolucija

Gledati revolucije po televiziji v varnem zavetju svoje dnevne sobe postaja prvovrstni medijski dogodek. Vse velike medijske hiše že več kot en teden s svojimi dopisniki in televizijskimi kamerami sledijo tistemu, kar poetično imenujejo “jasminova revolucija” (Tunizija), kriza v Egiptu, upor v Siriji, nemiri v Jemnu.

Glede televizičnosti revolucij je bil vsekakor prelomni dogodek Romunija, ko so opozicijski voditelji in ljudstvo dobesedno zavzeli studio osrednje državne televizije in pred kamerami odigrali obglavljenje režima in usmrtitev njegovega voditelja. Težava, ki jo ima večina ljudi s takim poročanjem, je način, kako so ti dogodki predstavljeni danes.

Egipt že 30 let s trdo roko vodi sedanji diktator, ki je uničil opozicijo, obubožal ljudi, jih oropal vseh temeljnih človekovih pravic, spremenil državo v nepredušni zapor za vse tiste, ki mislijo drugače ali pa menijo, da je sistem, v katerem živijo, nepravičen in nedemokratičen. Mubarak, ljubljenec velikih televizijskih mrež in največjih velesil glede gospodarske in vojaške pomoči, je naenkrat postal negativni junak, simbol zatiranja, korupcije in terorja. To je medijska moč. Moč, da vzdržujejo pozitivne podobe politikov in jih lahko dobesedno čez noč vržejo na smetišče medijske pozornosti.

Pred desetletji sem v majhni knjigarni v Londonu po naključju v roke vzela knjigo pisatelja Michaela Herra “Dispatches”, v kateri avtor opisuje vojno v Vietnamu. Ta knjiga je najboljši novinarski zapis o katerikoli vojni. Brutalni opisi banalnosti zla v vojni in filigranski opisi zgubljenih vojakov so zame temeljno gradivo, ki bi ga moral poznati vsak novinar, če zase pravi, da je vojni dopisnik. Herr po tej knjigi ni napisal nič več razen scenarija za znameniti film “Apokalipsa zdaj” Francisa Forda Coppole. Gre za film, katerega izseke večkrat kažem svojim študentom in študentkam, da bi jim razložila, kako mediji delujejo. Kako nam ponujajo interpretacije dogodkov, kako nam z moralnimi nauki pripovedujejo zgodbe iz dneva v dan. Zato je poročanje o dogodkih v Egiptu navaden medijski spektakel, instant zgodba, ki se bo končala tisti hip, ko bo na dnevnem medijskem jedilniku novi dogodek, nov škandal, nova afera, nova revolucija in novo trpljenje.

Ampak vse krize, upori in revolucije ne postanejo medijski dogodki. Vojna in genocid v Ruandi nikoli nista postala takšen medijski dogodek. O tej vojni je svet zvedel veliko več iz filma “Hotel Ruanda” kot iz obupanih klicev za pomoč, ki so jih pošiljale humanitarne organizacije in lokalni novinarji. Tudi vojna v Čečeniji ni nikoli postala medijski dogodek. O tej zamolčani in krvavi vojni je neutrudno pisala ubita ruska novinarka Ana Politkovska. Njeno poročanje o izginitvah, umorih, mučenjih in uničenju na ozemlju Čečenije so tako mučno branje, ker razgalja način, kako deluje današnja ruska družba. Sodelavci in novinarski ceh so pljuvali za njenim hrbtom in razpravljali, “ali je duševno nagnjena k opisovanju grozot. Ni jim bil všeč njen slog, njene fraze so bile vprašljive in primanjkovalo ji je smisla za humor,” je zapisala Nedežda Kevorkova po njenem umoru. “Živela in umrla je kot vojak”, ki je brezkompromisno branil vrednote človečnosti in solidarnosti s trpečimi ljudmi tudi takrat, ko tega nihče drug ni hotel početi. Nasploh je novinarstvo izgubilo svojo temeljno vodilo - zavezanost resnici.

V času, ko govorimo o tajkunih, baronih in ostalih novodobnih fevdalcih, pozabljamo, da so ti ljudje produkt sistema, katerega del smo tudi sami. Prav sistem je tisti, ki ni naredil nič, da bi preprečil kraje, korupcijo, nesramno bogatenje enih in nesramno revščino drugih. In spet je tu Coppola. Njegova trilogija “Boter” je najboljši prikaz družbe, v kateri velja kodeks nasilja, krvi in brezpogojne vdanosti tistim, ki imajo moč. Gangsterski šefi v svojem prostodušnem jeziku enostavno pojasnijo, česar nam množica medijev in novinarjev nikoli ni uspela - kdor ima moč, ima v rokah vse. Od politike do življenja vseh nas. Tisti, ki se odločijo razgaliti to moč, pa niso dobro plačani super novinarji, ampak posamezniki in posameznice, ki za resnico in svoje bralce tvegajo vse, kar imajo.