Temna obzorja

Več kot dve desetletji je Idrija pustila za seboj, odkar se je ob pol tisočletnem jubileju napotila iz “temin v svit življenja”. Obzorja, 15 nadstropij mogočne rudniške zgradbe, segajoče nekaj metrov pod morsko gladino, so ostala v vodi, betonu ... V temi! Znanj, ki so nadomestila v svet odtekajoče živosrebrne reke, je bilo za “svit” v izobilju.

Idrijo so ustoličila kot osveščeno alpsko mesto. Kot turistično destinacijo odličnosti za vedoželjne. Živosrebrne poti so pripela ob zlati kamen razvojnih priložnosti in naposled na seznam za “svit” globalno pomembne dediščine.

Kapo dol! A preveč blišča škoduje. Tistega malo, kar je stoletja ohranjalo rodove, hlepeče po svetlobi v temnih obzorjih, Idrija ne zmore.

Ne zmore se sprejeti take, kot je. Take kot so vsi v njej z jasninami in teminami vred. Ne zmore pretoka besed. Svobode z nujnimi kompromisi in neprijetnostmi, ki vodijo vanjo. Ne zmore tovarištva, kot so temu rekli rodovi v temnih obzorjih.

In so preživeli. Zato da danes Idrija, večina v tej sivih skorij bogati občini, živi dobro. Bolje kot večina v zlovešči krizi. Ob razkošju, ki ga poseduje, pa bi lahko še veliko bolje. Srečno, kot so temu rekli ...

Sramotna Uta, desetletja razpadajoč del Idrije v lasti ene od tvork razkošja, je le kaplja v temi, ki noče iz svita željnega mesta presežnikov. A je sočasno tudi zlovešče temno obzorje nad njim. Ker si tvorci svita tega drug drugemu ne priznavajo. Se med seboj sploh ne pogovarjajo. Si poniglavo nagajajo!

Prvi drugim, drugi tretjim, tretji prvim. Se ovijajo v molk, zadajajo rane in mesto, občino presežnikov, spreminjajo v bolnika. Ki potrebuje zdravila, vsadke. Obzorja na primer, kot je vodstvo občine poimenovalo svoje novo glasilo.

Da se bo vedelo prav. Zato so svoja obzorja že prej “sezidali” prvi, drugi, tretji. Nič ni narobe z Obzorji, če le besede tečejo. V Idriji, žal, ne. Obzorja - prva, druga, tretja - zato obdaja tema.