Temne sence

Osmi januar letos. Po objavi poročila protikorupcijske komisije je bila slovenska politika postavljena pred preizkušnjo.

Tedanji predsednik vlade Janez Janša in ljubljanski župan Zoran Janković sta zaupnico raje kot pred ljudstvom, kako priročno, poiskala pri svojih političnih zagrizencih v stranki.

Tam, kjer razmišljanje z lastno glavo ni dobrodošlo in kjer dvignjeni palci podanikov niso nikogar presenetili.

Janšev in Jankovićev primer, kako se navkljub obremenjujočim moralnim deliktom obdržati na stolčku, kar v praksi lahko zaživi le v nerazvitih državah, marsikomu postavlja tovariški vzgled. Kar se Janezek nauči, to pač Janez zna.

Ilirskobistriški župan Emil Rojc (SD) je bil zaradi očitkov o oviranju demokratičnih postopkov, kršenju zakonskih določil in opozoril državnih inštitucij pozvan k odstopu.

“Ne bom odstopil”, si je prvi mož Ilirske Bistrice sposodil že ničkolikokrat slišane besede.

Po očitkih o Rojčevi politični kolaboraciji z SDS, šikaniranju na osebni ravni in žaljenju drugače mislečih, so se strankarski kolegi skušali njegove temne sence otresti z razrešitvijo v občinskem odboru SD.

Toda centrala je prestregla odločitev in stvari vrnila v stare tirnice. Začuda, celo potem, ko je županova politična (ne)kultura na posnetku občinske seje obkrožila Slovenijo in požela val ogorčenja.

Dejstva, ki niso v korist nikomur, še najmanj SD, ki naj bi se zavzemala za očiščenje političnega prostora.

Vse ostalo je znano. Rojc je dobil zaupnico članov občinskega odbora. Čeprav demokratična javnost neke normalne družbe pričakuje, da najvišji javni funkcionarji spoštujejo zakone, pa tudi bistriški gorečneži bodisi zaradi diktata bodisi zasebne koristi niso zmogli obrniti palcev navzdol.

Kdaj bomo torej znali odmeriti pravično kazen tistim, ki se na oblasti niso izkazali? Ali jih bomo še naprej nagrajevali?