Tempirano gnojilo

Razlivanje gnojevke po zeleni travnati odeji je tako močno zasmrdelo občanom na Postojnskem, Pivškem in Bistriškem, da so cisternam gnojevke začeli kar po detektivsko slediti in fotografirati nečedno početje, čeprav so jim nasprotniki pri tem žugali s pestmi. Sum, da počnejo nekaj nečednega, so jim ponudili že razvažalci sami, ker so cisterne in traktorji največkrat brneli ponoči, vozniki so se skrivali; če jih je kdo zalotil, pa so mu bolj ali manj neotesano grozili.

Res je gnojevka lahko gnojilo. A tako kot vsako gnojilo, ima pozitivne učinke na rastline samo do določene meje. Nad to mejo škodi rastlinam, da o podtalnici in vodotokih niti ne govorimo. Zato uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov določa, da je na istem kmetijskem zemljišču vsako leto dovoljen vnos največ 170 kilogramov le-teh na hektar. Kar pomeni, da potrebujejo bioplinarne zelo veliko površin, na katere lahko neoporečno razpršijo vso gnojevko. Jih imajo dovolj na voljo? Je nadzor nad tem razprševanjem res tako natančen?

Izmotavanje različnih inšpekcijskih služb in prelaganje odgovornosti z ene na drugo ljudem, žal, ne vliva dovolj zaupanja, da bi temu verjeli. Tudi zato, ker se težave pojavljajo ob skoraj vseh bioplinarnah, ki zadnje čase rastejo po Sloveniji kot gobe po dežju. Pri večini moti sosede predvsem smrad, pri bistriški tudi gnojevka, pri nekaterih se inšpekcije zapletajo celo pri gradbenih dovoljenjih.

Vse kaže, da je investicijski zamah v bioplinarne zalotil državo dokaj nepripravljeno. Tudi zato, ker bioplinarne posredno slabijo prehransko varnost države, saj mnoge za surovino namesto odpadnih surovin uporabljajo poljščine.

Sicer pa naj bi zdaj, vsaj do pomladi, pred gnojevko zavladal mir. Od sredine novembra do sredine februarja je namreč razlivanje gnojevke prepovedano. Kam jo bodo bistriška in ostale bioplinarne skladiščile v tem času?