Teran ni le ponos

Ne mine mesec, da se v medijih ne bi govorilo o teranu, njegovi zaščiti in poskusih hrvaških vinarjev, da bi lahko prodajali svoje vino pod tem imenom. Tako mimogrede, iz Motovuna konec oktobra vabijo na festival tartufov in ... terana. Njihovi poskusi so zaman. Črno na belem je, da teran nastaja le na Krasu in le kraški pridelovalci lahko prodajajo vino pod oznako teran. To je zasluga kraških vinarjev in vinogradnikov.

Morda hujša nevarnost za prihodnost kraškega vinorodnega okoliša in s tem terana se skriva v nizkem odstotku obnovljenih vinogradov in visoki starostni strukturi lastnikov kmetij. Če bi želeli v prihodnjih desetletjih zagotoviti isto površino, bi morali vsako leto obnoviti 20 hektarjev vinogradov. Kras ne dosega niti polovice te kvote, povečanje vinogradniških površin pa so le pobožne sanje.

Krivca, zakaj se mladi ne odločajo za prevzem kmetij na Krasu, vsaj tokrat, ne gre iskati v državni in evropski zakonodaji, ki z velikodušnimi subvencijami spodbuja mlade za delo na kmetiji in za obnovo vinogradov. Tista peščica mladih, ki bo prihodnost orala na “terra rossi”, si ni izbrala lahke naloge. Svež zrak, idilična pokrajina in narava se prepletajo z več deset tisoč evri vrednimi naložbami, muhasto naravo in vlaganjem v trženje.

Teran je že od nekdaj predstavljal Kraševcem ne le ponos, pač pa tudi pomemben del zaslužka. Od časov, ko so ga na Dunaju prodajali v lekarnah, do ne tako oddaljenega spomina, ko se je zdelo, da bogat bazen tržaških ljubiteljev terana ne bo nikoli usahnil.

Veliko se je spremenilo v zadnjih letih. Konkurenca se je še zaostrila z nastopom cenejših kakovostnih vin iz tujine, udarila je gospodarska kriza, narava pa skoraj vsako leto pokaže zobe. Z novimi izzivi se lahko uspešno spoprimejo le mlade moči. Starejše generacije so jim pot tlakovale z zaščito terana. Mlajše generacije pa ne čaka nič lažja naloga. Poskrbeti bodo morale, da bo trta refošk še naprej bistven del kraške pokrajine.