Težje bo, ne bolje

Civilna družba je včasih res nebodigatreba. Le probleme ustvarja in dviguje prah tam, kjer ga ne bi bilo treba. Tam, kjer bi bilo zadeve laže pomesti pod preprogo.

Tak vtis da pogovor z nekaterimi sogovorniki, ko beseda nanese na Civilno iniciativo Kras, Civilno iniciativo za Primorsko in pobudo za uveljavitev zaščitne klavzule za nepremičnine ob meji.

Res je, tema je s čustvenega vidika hitro vnetljiva in zato zahtevna, še bolj pa s pravnega vidika, če naj do prvega maja Ljubljana res pošlje evropski komisiji sporočilo, da bo uveljavljala zaščitno klavzulo.

Toda eleganten način reševanja problemov (ki včasih meji na zatiskanje oči) doslej ni dal vidnih rezultatov.

Prva opozorila o razprodaji zemlje, divji urbanizaciji Krasa in eroziji nacionalne identitete je bilo dovolj glasno slišati že jeseni leta 2007.

Takrat je bilo še dovolj časa za uglajene prijeme in tihe poteze, daleč od javnih tribun in medijev. A se do danes ni zgodilo nič.

Na “srečo” se je vmes pojavila gospodarska kriza. Ob vseh grenkih izkušnjah, ki jih je prinesla, je bilo dobro le to, da je ustavila val gradenj. Toda premor ne bo trajal večno in prvi maj - konec sedemletnega prehodnega obdobja po vstopu Slovenije v EU- se nezadržno bliža.

Zdaj je časa manj in razmere so bolj razgrete. A vseeno je treba zadeve urediti in zastaviti tako, da bo imelo domače prebivalstvo na Krasu možnost ostati in graditi na svoji zemlji - s kupno močjo Trsta in številčnostjo njegovega prebivalstva se Kras in Kraševci, žal, še dolgo ne bodo mogli primerjati.

Tudi zgodovinska razmerja vodijo v to smer, čeprav je Ljubljana včasih predaleč in preveč zazrta v “multikulturnost”, da bi lahko opazila, da dogajanje ne vodi v smer multikulturnosti.

Za prihodnje sožitje ob meji je dobro, da se vprašanje nepremičnin in narodne identitete reši zdaj. Sčasoma bodo težave le še večje.