Težko delo tudi za Martyja in Doca

Menda nam je v četrtek odleglo. Zdaj namreč vemo, za koliko se mora država zadolžiti, da bo poskušala zamašiti bančne luknje. Predpriprava na “črni četrtek” je bila dolgotrajna, šlo je za kreativno delavnico iskanja dodatnih davčnih obremenitev državljanov. Četudi smo dobili pričakovan odgovor, dolga vrsta vprašanj ostaja. Med njimi so v ospredju tista o nerazumni lahkotnosti kreditiranja, ki je sesula ugled največjih bank, po neki stari, očitno spremenjeni definiciji, sicer konservativnih, nekega načelnega zaupanja vrednih ustanov. Kapitalizem, je bilo razumeti minule dni, je rešen, puščica filozofa Slavoja Žižka, da si je lažje predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma, pa je bila še enkrat podčrtana.

Vprašanje, kdaj bo konec krize, je že dolgočasno. Podobno kot vprašanje, kdaj bo dokončan in za promet odprt predor Markovec. Na prometnem znaku v Žusterni piše, da 5. novembra 2010. No, samo še pleskanje in montažo luči naročijo. A jim ne gre od rok. Ta predor je kar pravšnja prispodoba našega zapletenega odhajanja iz časa, ki v zgodovini ne bo zapisan s svetlimi črkami. Vemo sicer, kaj je treba storiti, pri tem, kako se tega lotiti, pa se vselej zatakne. In ker v vsej godlji niti ni natančno znano, kaj vse je šlo narobe, bi bilo reševanje prihodnosti precej zagatno tudi za Martyja in Doca iz filmov Nazaj v prihodnost.

Lomilci krize, kot so v enem slovenskih časnikov poimenovali uspešne podjetnike z jasnimi cilji in znanimi potmi do njih, so pri nas prevečkrat sprejeti kot nekakšni romantični sanjači in sopotniki, ki korakajo po nabrežju motne reke, v kateri so “pravi” problemi. Ko je rešitev blizu, na dosegu roke, vrtinci naredijo svoje in spet smo nekje na začetku. Kot v morastih sanjah ali pa pri predoru Markovec.

Alenka Bratušek je na Dnevih slovenskega turizma v Podčetrtku napovedala spet samostojno Slovensko turistično organizacijo. Promocijske aktivnosti za prihodnje turistično leto so stekle, kakšen bo državni podporni model, pa še ni znano. Da so potrebne analize in vse ostalo. Spirit, krovna agencija za promocijo vsega v tujini, je bil očitno neustrezen poskus reorganizacije, njegovi sinergijski učinki pa neučinkovitost in precej slabe volje. Spet veliko dela za Martyja in Doca.

Kakorkoli obračamo, je turizem za Primorsko gospodarska panoga prihodnosti. Njegovi množilni ekonomski učinki so veliki, spodbuja kmetijstvo in trgovino, posredno pa še veliko drugih dejavnosti. Bil bi lahko eden ključnih “lomilcev” krize, pa ne nekoč v prihodnosti, temveč tukaj in zdaj.

Za turiste, tudi zahtevne, je ponudbena pahljača na Primorskem in v vsej Sloveniji atraktivna in pestra, stara mantra pa je, da je premalo povezana. Institucionalno povezovanje je vse prevečkrat ad hoc, zgolj projektno, ne pa načrtno in dolgoročno. Novi trendi se ne rodijo čez noč, terjajo načrtnost, vztrajnost in nenazadnje srčnost. Pa tudi analitsko podporo, saj v preinformiranem svetu občutek ni dovolj. A kaj, ko se bodo ustrezni državni organi bolj ukvarjali z analizami lastne organiziranosti kot pa z ugotavljanjem pričakovanj in turističnih potreb potencialnih gostov s ključnih trgov. Seznanjanje z doživetji je ključen promocijski naboj. Ana Roš in Ksenija Krajšek Mahorčič sta konec tedna v Alta Badii predstavljali njuno kreativno kulinariko, Aleš Kristančič (Movia) je bil minule dni v Izraelu, Jean Michel Morel s posestva Kabaj je na turneji v Aziji. Njihovi nastopi so gotovo učinkovitejše vabilo k nam kot sporočilo o mehki postelji in sončniku.

Na koncu smo spet pri vprašanju. Zakaj je “gospodarska diplomacija” omenjenih in njim podobnih opažena šele takrat, ko rodi sadove in ko ugotavljajo, da bi lahko bili še slajši, ne pa prej, ko bi jo lahko podprli. Če ne drugače, pa vsaj s toliko denarja, kot stane odhod kakšnega uradnika na - seveda nujen - sestanek v Bruselj.