Ti naši Potemkini

Takole pravi wikipedija: ruski plemenitaš Grigorij Potemkin je, da bi očaral carico Katarino II. ob njenem obisku ob Dnjepru, dal zgraditi lažna naselja. Ta naj bi pričala o blagostanju na “njegovem” območju. Odtlej se je izraz Potemkinova vas uveljavil za lažni blišč ali za blišč, ustvarjen, da zakrije siceršnje stanje.

Gradnji svojevrstnih Potemkinovih vasi smo te dni in tedne priča tudi pri nas. Čas tik pred volitvami je pač čas, ko se kar naenkrat začnejo uresničevati projekti, ki jih dotlej nikakor ni bilo mogoče uresničiti: cestni odseki, pločniki, kulturni in zdravstveni domovi, nove igralnice, parki, ekološki otoki, fasade, ograje, peskovniki in kar je še tega. In ko se tako ozremo nekaj tednov ali mesecev v preteklost, ugotovimo, hudiča, pa saj tale župan je pa nekaj naredil. In ga pač gremo volit.

Da se razumemo: da so župani kaj naredili, je odlično in potrebno, marsikateri od primorskih županov pa ima kaj pokazati. Vse to namreč potrebujemo, saj se vsi prehladimo, otroke je treba nekje šolati in vsi se počutimo nelagodno, če hodimo ob cestah, po katerih tik ob nas švigajo avtomobili. Veseli smo, denimo, šole v Sv. Antonu pri Kopru, malo manj pa smo veseli dejstva, da bi lahko bila končana tudi kakšen mesec prej, če ne bi desetin tisočev evrov namenjali sanjarijam o stolpih. Tudi novogoriški Bevkov trg je lep in se vsi radi sprehajamo čezenj - a vse to bi nas napolnjevalo z zadovoljstvom tudi lani takle čas. A kaj, ko so bile lani takle čas volitve tako zelo daleč!

Kraji pač živijo svoja življenja tudi tista tri leta in enajst mesecev, ko so volitve še daleč, slavnostnega rezanja trakov pa je bistveno manj. Zato je ta hitra lišpanja fasad in pločnikov težko razumeti drugače kot precej globoko podcenjevanje. Podcenjevanje, ki si ga privoščijo današnji Potemkini na naš račun in z našim denarjem.

Zato velja ponoviti modrost s tega mesta izpred štirih (ali pa nemara osmih) let: volitve bi se prilegle vsako leto.