Tigrovec Mandela

V mladih letih je boksal, tekel, telovadil, dvoril dekletom in nastopal v dramski skupini. Potem je spoznal, da se njegovemu ljudstvu godi krivica. Upiral se ji je s pravniškim znanjem in nesebičnim političnim delom. A ko ni šlo več drugače, se je po mučnem razmisleku odločil za ilegalno delovanje in upor s silo. Zato ni težko potegniti vzporednice s primorskimi uporniki v mračnih letih fašizma.

Ko je stal pred sodnikom, ki bi mu lahko izrekel smrtno kazen, se ni zatekel k lažem, izgovorom ali pravnim trikom. Povedal je, da se je boril za pravico, za demokracijo in za sožitje. In če mu sodijo zaradi tega, je dejal, je potem pripravljen umreti. Spet vzporednica: s podobnimi besedami so pred sodniki nastopili tudi nekateri obsojenci na dveh tržaških procesih.

Niso ga obsodili na smrt, ampak na dosmrtno ječo. Med prestajanjem kazni na otoku Robben mu niso dovolili, da bi se udeležil maminega pogreba. Ob nepojasnjeni sinovi smrti mu niso pustili, da bi obiskal prvorojenčev grob. Priimek in ime so mu zamenjali s številko 46664. Lahko je pošiljal in prejemal dve pismi na leto. Med redkimi obiski sorodnikov se jih ni smel dotakniti. Zato je dobrih dvajset let božal ženino sliko v skrbno čuvanem albumu. Vso to nežnost še danes razbiramo v pismih Primorcev iz raznih zaporov in taborišč.

Iz nečloveško majhne celice so ga gnali v slepeče bel in prašen kamnolom. Tam je, brez primerne obleke in prehrane, opravljal težaško delo. Zbolel je, čeprav so ga proti koncu 27-letnega jetništva preselili v udobnejša zapora. A nikoli ni pristal na izpustitev, ker bi se v zameno moral odpovedati svojemu boju. Da, tudi to neomajnost poznamo.

A kar iz njega dela edinstvenega moža, je njegovo obnašanje pred izpustitvijo in po njej. Brez zadržkov je segel v roko jetničarjem. Z ministri, ki so izvajali apartheid, je sedel za isto mizo. Med štiriletnimi pogajanji o novi državni ureditvi je bil brezkompromisen, a korekten pogajalec. V sebi ni želel gojiti negativnih čustev. Ko je leta 1994 zmagal na predsedniških volitvah, je v svojo vlado povabil tudi nekdanje zatiralce. S tem je postal zgled, ki je usmerjal državljane bolj kot nova demokratična ustava.

To mu je dovolilo, da je zadnja leta preživljal z nasmehom na obrazu. Vedno in povsod je poklanjal nasmeške, pa čeprav sta ga bolezen in starost neizbežno šibila. Kako poučno za nas, mračneže, ki nekaterih travm ne znamo preboleti. Iz svoje himne, ki govori o preganjanju prepira, se očitno nismo veliko naučili. Poskusimo z branjem spominov Nelsona Mandele.