Timu je dolgčas tuj

Timo, črni mačkon, katerega telo že mesece inertno kljubuje neozdravljivi bolezni, me ima rad - vendar ne tako kot mojo ženo, ki mu materinsko ljubeče lajša trpljenje. Njej je brezmejno hvaležen, name pa ga priklepa nekakšna blaga razsrjenost.

Na jetra mu gre moja “modrost”, ki zvečine ne izhaja iz neposrednih izkušenj, ampak vznika iz samosvojih razmislekov o dozdevno zavezujočih resnicah in prevzetno apodiktičnih spoznanjih, natisnjenih v knjigah, za katere preudarni (previdni) ljudje nočejo vedeti. Rad me ima, Timo, maček, ki je pred desetimi leti iznenada tiho, vendar odločno prišel živet v našo hišo z malodane pravljično zavetnim vrtom; rad, ker mi more v slednjem trenutku spokojno, a odločno ugovarjati - skorajda v vsem.

In vse predobro se zaveda - kajpak ne potrebuje mojega priznanja - da mu v marsičem poraženo in razdvojeno pritrjujem; naj si še tako trmasto utvarjam, da sem zanj nepopisan list, me on z lahkoto, ki je človek kot “razumna” žival (v razumu in moči besede utemeljeno, hkrati pa naravi nasilno samo-odtujeno bitje) nikakor ne more scela dojeti, lagodno in zanesljivo prebira in razbira. In če druge (ljudi) občasno bega in draži moja vetrnjaška nepredvidljivost, Timo v meni ne zre nič zagonetnega: zanj sem le sorazmerno znosen prilagodljivec, ki ga je na smrt groza tega, da bi drugi vedeli za njegovo prilagodljivost. Lahko bi rekel, da me ima rad prav zato, ker nenehno igram, glumim; natančneje: ker sem navzlic spakljivemu in predvidljivemu glumaštvu vsaj malce zabaven. Zabava je pač živo nasprotje dolgčasa, iz katerega - to veliko bolje kot ljudje vedo mačkoni - se največkrat porajajo najhujše reči, ki jih ljudje ne le lahkomiselno, temveč tudi zlobno in privoščljivo imenujemo “zverinstva”.

“Ljudje,” z ležalnika na vrtu vame zamežika Timo, “ne živite v svetu; živite v predstavah o svetu, v živopisnem, a klavrnem resničnostnem šovu. Svet je za vas prostor, v katerem naj bi se razkrivala bit; živali in rastline pa po vašem prepričanju za bit in njeno razkrivanje ne vedo. In vendar jaz kot mačkon veliko bolj živim kot bitja tvoje vrste, za katera je sleherni maček zgolj mačji kašelj. A ker sem kot maček ne-človek, se kljub temu, da življenje 'samo' živim, ne dolgočasim. Dolgčasa živali in rastline ne poznamo; in docela tuja so nam grozodejstva, ki se v premnogih, tudi najbolj razumnih ljudeh porajajo zvečine zato, da bi izničile ali vsaj začasno utišale neznosno in pogubno praznino dolgčasa. Taki ste, blodna, nesrečna in iskrenega pomilovanja vredna svojat frfotavih in strašljivo begavih srečelovcev, kockarjev, glumačev, svetohlincev, ki nenehno robanti in zabavlja čez menda nezaslišano kruto usodo. Nenehno se nekaj greste, prepričani, da se morate v slednjem hipu nekaj iti, da nikoli ne smete nikomur - sebi še najmanj - razpreti svojega ničevega bistva ... In za nameček vsemu, kar je lažnega, nepristnega, potvorjenega, hinavskega, pravite 'mačje': 'mačja godba', 'mačje solze', 'mačje zlato' in tako naprej. Hej, me sploh poslušaš?! Je kaj čudnega, če potem životarite - ne živite! - pasje življenje?”

Seveda ga poslušam, Tima. Prav zato molčim. Gol, bos, zvezan, izročen.