Tina Maze

Redko, zelo redko, se zgodi, da se na tem mestu dva dni zapored zvrstita komentarja o enaki temi. Tokrat naj nam bo oproščeno: slovenski uspehi na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju - ne le odličja, ampak kopica uvrstitev do desetega mesta v petih dnevih tekmovanj - so tehten razlog, da vajo ponavljamo tudi danes.

Prejšnji petek smo objavili lestvico odkritih in prikritih slovenskih favoritov za odličja. Deset smo jih našteli in, kajpak, največ možnosti napovedali Petru Prevcu, ekipi skakalcev in predvsem - Tini Maze. Ampak slovenski tekmovalci v značilnih svetlozelenih kombinezonih in v pisanih belo-modro-zelenih oblačilih, so začeli kar tekmovati, kdo bo prej presegel smele napovedi. Nismo še niti premleli bronastih odličij Teje Gregorin in Vesne Fabjan, že je ob jutranji kavi navdušila Tina Maze z olimpijskim naslovom v smuku. Čeprav je za nami slaba tretjina iger, so cilji odprave z zlatim odličjem, edinim, ki je manjkalo, doseženi. Kaj doseženi, preseženi!

Naslov olimpijske prvakinje je bil le dokončna potrditev, kako pravilna odločitev je bila, da je Tina Maze pobegnila iz povprečja, ki vlada v slovenskem alpskem smučanju. Če ne verjamete, poglejte ostali - predvsem moški - del alpske delegacije na igrah. Morali bi se spomniti časov daleč pred Bojanom Križajem, kdaj je bilo nazadnje tako slabo. Tina Maze je potrdila, da smo Slovenci že po naravi individualisti in precej trmasti. To se pri Korošici sicer še malo pomnoži, ampak bistvo je, da je začela dokončno potrjevati šampionski talent šele, ko je spoznala sorodno dušo Andreo Massija in šla na svoje. Ni šlo brez konfliktov z zunanjim svetom in znotraj ekipe. Ob slabših dnevih so se tresle stene hotelskih sob. Včasih je bilo kaj namenoma napihnjeno. Vse zato, da se zadrži nenehna tekmovalna napetost, brez katere Tina mašina ne deluje.

Včeraj je bilo vse pozabljeno. Z zlato medaljo. Tisto, ki jo je zapisala med nesmrtne.