Tišina v gozdu

Danes moraš iti sila daleč (daleč prideš tudi, če se ti včasih posreči pogrezniti se vase), da bi te tišina še zmogla nagovoriti in re-kreirati. Spektakularno pokanje milnih mehurčkov, ki danes tvori človekov vsakdan, je že zdavnaj bolj oglušujoče (in uničujoče) od detonacij jedrskih bomb.

Vsepovsod en sam spektakel. Bučnost, hrum, trušč, odmevanje, dretje, tuljenje; ena sama utrujajoča “televizirana” orgija decibelov, ki si zaman prizadeva prekriti in prikriti izvotljenost slehernikovega vegetiranja.

Če ne priteguješ pozornosti, te ni. In če te ni (če te drugi ne opazijo), je hudo. Umirati na križu je znosnejše - že zato, ker drugi gledajo tvojo agonijo: tak je imperativ današnjosti.

Spektakel. Vzbujanje in pritegovanje pozornosti, za vsako ceno. Kaj zato, če se osmešiš! Tam, kjer so vsi osmešeni, tvojega osmešenja nihče ne bo opazil. Sleci se sredi ulice, sramu ne bo od nikoder. Naše prednike je obsedal hudič, nam zavdaja potreba po spektaklu, spektakularnosti. Pomembno je, da vsaj za nekaj trenutkov zasijemo v očeh drugih, še najraje “ovekovečeni” v medijih.

Domala vse mora biti spektakel. Spektakel je na moč blagodejen; preprečuje ti, da bi se spogledal s samim seboj. Danes bomo vzhičeno gledali televizijski prenos iz Londona - “sanjsko”, “pravljično” poroko mladeniča iz dinastije Windsorjev. Otoška prestolnica bo kipela v povodnji t.i. pozitivnih vibracij: “misli” dveh milijard gledalcev bodo rožnato obarvane. Nepopisno lepo bo, res.

Nepopisno lepo bo tudi v nedeljo v Rimu, ko bo papež za blaženega razglasil svojega pokojnega predhodnika. Si drznete na glas podvomiti, trdosrčni skeptiki, da ne bo lepo in enkratno in nepozabno? Mar ne prebirate časopisov, ne gledate televizije? Boste zanikali resnico sveta (torej tiranijo spektakularnega), ki slednji trenutek evforično bruha iz medijev?

Spektakularno mora biti tudi zapravljanje, ihtavo nakupovanje vsega, o čemer nas mediji in oglaševalci prepričujejo, da moramo imeti, če hočemo biti (ljudje). Naši predniki so se dolga leta pripravljali na romanje v ta ali oni sveti kraj, mi pa se vsakih nekaj dni odpravimo nakupovat v bučna, potratno razsvetljena in z vsemi dobrinami dodobra založena novoveška “svetišča”. Brez resnične potrebe, kar tako: podajamo se pač na razburljivo pustolovščino, ki naj bi - tako kot resničnostni šov - za krajši čas čudežno osmislila naše “bivanje”. In rockovski koncert na stadionu šteje le, če je bil izdatno “podkrepljen” s fantastičnim ognjemetom. “Kam gremo letos gledat Stonese?” me že leta sprašuje znanec. Da: gledat - ne poslušat.

A nekje v ozadju bučnega spektakla je - tako Heidegger v razpravi Kaj je resnica? - še vedno (nepričakovana) tišina v gozdu. Iz te tišine vznika skrajna osuplost, pretresenost začudenega, na hrum in trušč in pogrošni spektakel navajenega človeka. V tej gozdni tišini je današnji človek na tujem, saj se v njej sooča s svojo suženjsko vdanostjo gospostvu vsakršnega spektakla. Zato je smrtnika na smrt strah te neznosne tišine v gozdu.