Tisti, ki pišejo “nevem”

V slovenščini se res lahko pogovarjamo o vsem na svetu, slovenščina je jezik visoke literature in znanosti. Hkrati pa v slovenščini z redkimi izjemami ne najdemo vrhunskih medijskih izdelkov ali produkcije pop kulture. Odličnost na teh področjih, ki pomembno določata dojemanje sveta, večinoma ni doma v slovenščini. Danes pišemo o skupini mladih Primorcev, ki so v tujini zablesteli s konceptnim hibridnim vozilom. Bi koprskim mladcem uspelo, če bi bili miselno ujeti le v slovenščino? Najbrž ne.

Zato je odločitev, da morajo predavanja na javnih univerzah potekati izključno v slovenščini, korak v smeri provincializacije Slovenije in njenih prebivalcev, v smeri ozkosti in strahu pred tujim. Kajti tuje je tisto, kar vnaša nemir, konkurenco, če smo “sami naši”, je nekoliko bolj lagodno. Najbolj varno se počutimo na domačem dvorišču, kajne?

Slovenščina je v svetovnem merilu minoren jezik, slavna in redka dvojina gor ali dol. Govorita ga dobra dva milijona ljudi in ni verjetno, da se bo to število bistveno zvišalo. Takšno imamo radi, jo negujemo, preganjamo slab jezik in prav je tako. Ampak tega ne počnimo tam, kjer bi moral biti pretok idej, izkušenj, konceptov ali svetovnih nazorov najbolj intenziven - na univerzah, med mladimi. Pustimo jih do vseh mogočih izkušenj, v katerem koli jeziku, ne zapirajmo jih v okvire lastnega jezika. Če bo šolski proces uspešen, bodo otroci tudi sami prišli do ugotovitve, da je materni jezik vrednota.

Predvsem pa se branjenja slovenščine lotevamo na napačnem koncu. Do univerzitetnih predavalnic vendarle pride tisti sloj mladih, ki se pomena jezika zaveda, v uporabi pa je malomaren le zato, ker je to kul ali ker se jim pač ne ljubi pisati na dolgo. Problem je drugje. Problem je tisti del ljudi, ki ne vedo, da se napiše “ne bom” in ne “nebom”, ki ne vedo, da je “glasba” in ne “glazba”, da je “kdaj” in ne “gdaj”, da so “evri” in ne “euri”. Ali, če smo že pri tem, da je “slovenščina” in ne “Slovenščina”.