Tokrat nič za Kras

Kras je en sam, varovati bi ga morali kot celoto, ne glede na državno mejo, ki ga deli na dvoje, večkrat slišimo.

Žal je en sam tudi ob dejstvu, da so besede o varovanju prehitro žrtve kapitala in njegovih interesov. Na slovenski strani meje se je to v zadnjih letih najbolj odražalo pri pozidavah in divji urbanizaciji Krasa. Na srečo ju je gospodarska kriza za zdaj zaustavila.

Na Tržaški Kras segajo lovke kapitala celo v imenu tistih, ki naj bi skrbeli za javni interes, vsaj deloma. Vsote denarja so znatno večje, projekti, kot sta hitra železnica Benetke-Trst in daljnovod Trbiž-Padriče, megalomanski.

Njihovo pot utira mehanizem “pridobivanja” oziroma upogibanja države, stroke in lokalne oblasti na svojo stran. Tako se glavne odločitve sprejema daleč od oči javnosti in brezbrižno do volje ljudi, ki na tem območju živijo. No, papir prenese vse, tudi take oblike “vključevanja javnosti”, vendar je praksa povsem drugačna.

Nič od naštetega - ne divje pozidave ne “hitra” železnica in ne daljnovod - niso v korist lokalnega prebivalstva, razen prodajalcev zemljišč in nepremičninarjev v prvem primeru ter ožje skupine ljudi, ki bo vodila igro v drugem in tretjem primeru.

Kot je slišati iz civilne družbe, je “hitra” proga namenjena predvsem molži denarja, medtem ko bo daljnovod pripomoček pri kupčijah in trgovanju z elektriko, ki izkoriščajo razlike v ceni.

Dobiček bo v obeh primerih odšel drugam in končal v rokah majhne skupine igralcev, medtem ko teritoriju ne bo ostalo nič razvojnega ali celo vizionarskega. Le kakovost življenja in življenjskega okolja bo slabša.

V tem si je Kras na obeh straneh meje žal podoben. Ali bi usklajeno, morda celo povezano čezmejno upravljanje zmanjšalo te anomalije? Ali pa bi igralcem zagotovilo le še večji poligon? Na to je težko odgovoriti. V obeh primerih so namreč izvoljeni predstavniki ljudstva prehitro sledili interesom, ki niso javni.