Trenutek streznitve

Začelo se je slabo: s kopico zapletov pri volitvah predsednika državnega zbora, kar je takoj razkrilo veliko šibkost največjih strank, ki naj bi bili nosilki nove koalicije. Namesto hitrega in učinkovitega upravljanja države bi lahko od njiju dobili predvsem veliko merjenja moči.

Volitve predsednika DZ, ki so bile v preteklih mandatih le svečana formalnost, so trčile ob kaprice: ob zmotna prepričanja, da relativna zmaga na državnozborskih volitvah prinaša absolutno moč, na drugi strani pa - vsaj do takrat, ko je hudič začel jemati šalo in se je našel še tretji kandidat - verjetno tudi ob stiskanje v kot, češ, če ne bo zmagal Pahor, tudi v koalicijo ne bomo vstopili.

Včeraj je v oči bodlo predvsem dejstvo, da Pozitivni Sloveniji tri tedne po volitvah še ni uspelo začrtati obrisov koalicije in se uskladiti z bodočimi partnericami niti do tiste osnovne mere, ki bi omogočila nemoteno delo državnega zbora in zagon formalnih postopkov za začetek oblikovanja vlade.

Lekcije, ki so jih Jankovićevi poslanci delili kolegom iz drugih strank, češ, mi smo sprememba, zmagali smo, zato hočemo biti pri vsem prvi, so bile v razmerah, ko Pozitivna Slovenija potrebuje zavezništva, milo rečeno, neprimerne in neodgovorne.

Ali je bil včerajšnji dogodek za Jankovića le dobra šola ali že usodni udarec, bomo videli v prihodnjih dneh. Precej bo odvisno od tega, ali je včeraj dojel, da parlament ni niti mestni svet, v katerem je odločitve sprejemal z več kot 50-odstotno večino svetnikov, niti veliko trgovsko podjetje, katerega uspešnost naj bi temeljila tudi na izsiljevanju dobaviteljev z nizkimi cenami.

V desnosredinskem taboru so svojo priložnost zaznali v trenutku. Janša in Virant, ki sta se na začetku volilne kampanje sprla, sta v pičli uri stopila skupaj in si dvignila politično ceno z manifestacijo prepotrebne učinkovitosti. In v hipu smo se znašli pred možnostjo, da bo Janković na koncu največji osmoljenec; brez pisarne na magistratu in brez pisarne na sedežu vlade.