Tretji v množini

Kandidati za politično tako privlačne in usodno pomembne poslanske sedeže v parlamentu oziroma njihove stranke in liste novinarjem sinoči niso privoščili zadovoljstva, da bi do zadnjega napeto prežali na kakšno veliko novico, ki bi jo vsak po svojih možnostih poslal med svoje občinstvo (pri čemer bi bili v veliki prednosti seveda elektronski mediji). Vse je bilo znano dovolj zgodaj pred dvanajsto, v tem primeru pred polnočjo, ko se je iztekel rok za vlaganje kandidatur.

Predvsem novi akterji si seveda niso dovolili, da bi izgubljali dragoceni čas pri graditvi svoje prepoznavnosti. Za največ dramatične napetosti je poskrbel Zoran Janković, ki je še pred nekaj dnevi volilce prepričeval, da si upa kot župan prestolnice kandidirati celo v večno rivalskem Mariboru. A je nazadnje pričakovano izbral Ljubljano, kjer lahko zanesljivo iztrži največ.

Seznami kandidatov so torej znani, volilna kampanja pa se samo nadaljuje. Doslej prisotni na slovenskem političnem prizorišču so jo začeli že davno. Tisti na oblasti s prepričevanjem, da so v razmerah, ki pretresajo vso Evropo in svet, storili vse, kar je bilo mogoče. Opozicija pa je dokazovala njihovo nesposobnost, toda tudi tako, da je v kali zatrla vsak poskus, ki se ga bo morala kot morebitni naslednik tako ali drugače lotiti tudi sama.

V takšnih okoliščinah se je priložnost ponudila nekomu tretjemu, ki smo ga dobili celo v množini. Ob svojih programih volilcem ponujajo v Sloveniji tako željno pričakovane nove obraze. In vsaj dva “tretja” (Virant in Janković) bosta grenila življenje Janši, ki svoje ljudi predstavlja kot politično in strokovno izkušene stare mačke, takšne, kakršne država potrebuje.

Kar nekaj ostalih še zdaleč ni odpisanih. Če že ne morejo poseči po liderstvu, pa lahko odločilno nagnejo jeziček na tehtnici na eno ali drugo stran. Tudi po tokratnih volitvah bomo namreč Slovenci ostali bolj ali manj pri dveh opcijah. Jih bomo do 4. decembra razmejili?