Tri, dve, ena ...

Kdove, kakšen sloves se v igralništvu drži številke tri. Zagotovo bi našli take, ki prisegajo, da prinaša srečo, in druge, ki se ji raje izognejo, češ da se je drži smola. Vsekakor je portoroški Casino tesno povezan s to številko: letos ga vodi že tretja uprava, na mizi vodstva so tri pogodbe o podaljšanju bančnega moratorija - kaj drugega - kot za tri mesece …

Vsekakor pa je obdobje Casinojevih težav bliže trem letom kot trem mesecem. In ga tudi še ne bo tako kmalu konec. Zaposleni so sicer pristali na izplačilo novembrske plače v dveh delih in se tako izognili stavki ob koncu leta. A 3. januarja Casino ne bo v veliko boljši kondiciji kot zdaj. Seveda, v prazničnih dneh bo priteklo nekaj več zaslužka, a kmalu bo treba izplačati drugo polovico plač; oglasili se bodo naveličani dobavitelji, čez dobra dva meseca bodo svoje terjale tudi banke.

Obstoj Casinoja je v veliki meri odvisen od tega, ali bodo lastniki našli dogovor. O tem, kaj želijo in kaj zmorejo. To še posebej velja za državna Kad in Sod. Po grenkih izkušnjah s Casinojem Ljubljana, ki ga je država pred leti dokapitalizirala, potem pa je klavrno propadel, je razumljivo, da se noče spuščati v dokapitalizacijske avanture. A tudi ne more sedeti križem rok in od drugih lastnikov pričakovati, da bodo zagotovili svež denar in tako Casino obudili iz klinične smrti. Prav država bi namreč morala biti najbolj zainteresirana za prekinitev agonije Casinoja. Kar polovica prihodkov, ki jih ustvari Casino, namreč pristane v državnem proračunu: od igralniških dajatev, DDV in davka od iger na srečo do prispevkov od plač zaposlenih.

No, kakorkoli že: silvestrovo ne mine brez odštevanja zadnjih sekund starega leta. Za casinojevce - za tiste, ki bodo tedaj delali in tiste, ki ne bodo - bo odštevanje najbrž imelo bolj grenek okus. V podjetju bodo kmalu spisali seznam presežnih delavcev; po ocenah bo brez službe ostalo približno 80 delavcev. Če smo bolj natančni - vsak tretji.

Tri, dve, ena ...