Tri prazne marnje

Sindikati bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da v odprtem in enakopravnem dialogu z vlado oblikujejo učinkovit dogovor. Ampak seveda ne na račun krčenja socialnih pravic ubogega delavca. Prazne marnje številka ena.

Vlada je od svojih predhodnikov podedovala katastrofalno javnofinančno stanje in bo zato hitro in učinkovito, z očmi uprtimi v blaginjo državljanov, sprejela nujne ukrepe, ki nas bodo obvarovali pred bruseljsko jezo in grozečo ekonomsko katastrofo. Politiki bodo začeli pri sebi: tako, da si bodo za 15 centov podražili parlamentarno kosilo. Prazne marnje številka dva.

V resnici bo na sporedu revijalno merjenje moči, začinjeno s protesti na ulicah in prepiranjem, kdo je kriv za to, da proračunski primanjkljaj ni padel pod zakletih šest odstotkov.

Medtem bodo tisoči delavcev, tudi zaposleni v podjetjih, ki jim politika na silo niža cene storitev in blaga, vsako jutro šli v službo za človeka nevredno plačo, tisoči pa bodo zabili dan v plače nevrednem lenarjenju. Tisoči trajno brezposelnih bodo dobili denarno socialno pomoč in popoldne delali na črno, tisoči bodo šli k zdravniku, ko bodo prvič kihnili, tisoči bodo prežurali prvi letnik fakultete, tisoči bodo vrgli v koš subvencionirano malico. In vrtci bodo polni otrok, ki sploh ne potrebujejo varstva, in sodne mize polne pritožb, napisanih iz veselja nad pritoževanjem. In čakalne liste bodo še bolj polne mladih ljudi, ki umirajo brez dragega zdravljenja, in maturitetni seznami brihtnežev, ki ne bodo nikoli dobili štipendije. In davčna blagajna bo vse bolj prazna in računov v tujini bo vse več in spričevala bodo vse bolj poceni.

Kajti prazne marnje številka tri so hinavska jadikovanja nas, državljanov. Nas, ki ob polni mizi razpravljamo o prihajajoči lakoti. In kar sedimo. Če bi bil vsak dan 24. marec, Slovenija ne bi potrebovala strukturnih reform. Sploh če bi vsak začel čistiti pred svojim pragom.