Triglav na očeh

Pet protestnikov, ki so z žvižganjem, sireno in nekaj transparenti včeraj pričakali našo drugo vojaško ladjo, je najbolj nazorno pokazalo, kakšen domet ima v naši družbi nasprotovanje osnovnim državotvornim organom, kot sta vojska in policija.

Banalni, obrobni domet, ki se še bolj kot med preprostimi ljudmi lahko prime v kakšni poslanski pisarni. In takrat lahko iz banalnosti nastane šaljivo ali pa žaljivo pobalinstvo.

Žvižganje in nekaj piskov siren je včeraj tako le pripomoglo k bolj svečanemu vzdušju, ob vplutju 49-metrskega večnamenskega patruljnega čolna z imenom Triglav.

Če je komu to všeč ali ne, ima naša država, tako kot ogromna večina držav na svetu, svojo vojsko. In vojska, katere država ima nekaj morja, mora imeti tudi vojaško ladjo. Eno, dve ali tri, to je stvar vojske, ministrstva in vlade.

Da bi naša vlada in ministrstvo pretiravalo z opremo in oborožitvijo vojske, razen v primeru patrij, skoraj zagotovo lahko trdimo, da ne. Pa še patrij verjetno ne bomo nikoli videli toliko, kot jih je naročil bivši minister.

Ta isti minister je naročil tudi drugo vojaško ladjo. Ki nas v štartu ni stala veliko, ampak celo nasprotno: z njo nam je Rusija poplačala dolg, ki ga menda ni hotela z ničemer drugim.

Ladja Triglav res ne bi mogla pripluti v naše vode v bolj neprimernem času. Delavcem z odpovedmi v rokah, mladim brezposelnim, starejšim, ki se jim odmika pokojnina, je težko dojeti, da država “zapravlja” milijone evrov za oborožitev.

Zato bo nad vojsko in njeno novo ladjo nenehno bdela javnost in pozorno spremljala, kolikokrat bodo z ladjo posredovali v nevojaške namene. Tega se očitno zavedajo tudi odgovorni, ki so včeraj javno obljubljali, da bo Triglav pridobitev tudi za naš izobraževalni sistem in sistem zaščite in reševanja. Čeprav se goro Triglav vidi iz skoraj vseh koncev države, bo ladja Triglav odslej zagotovo, bolj na očeh kot gora.