Trikrat aleluja

Skoraj vsi katoliki, tudi najbolj mlačni, so ganjeni ob vstajenjski, trikrat peti aleluji. Nič čudnega, saj obredje velike sobote povzema ves smisel, pomen in moč rituala. Moč, ki leži predvsem v obetu novega začetka, v zaupanju v večno obnavljanje življenja. V to, da nobena bolečina ni večna in da nobena krivda ni dokončna.

A kljub civilizacijskemu in čustvenemu naboju posta in odrešitve v primorskih cerkvah alelujo posluša vse manj vernikov. Procesije so vse krajše, vse manj je družin, ki za sobotni večer na okno položijo najboljši vezen prtiček, sveče in ognji ne gorijo več. S prižnice je običajno slišati, kako je ta upad gorečnosti posledica tega, da se sodobni človek obrača k potrošništvu, da zanemarja temeljne vrednote ter iskanje notranjega miru in duhovne trdnosti nadomešča z lovom na užitke in razvedrilo. A čeprav to morda ni laž, prav gotovo ni vsa resnica.

Srditi boj slovenske katoliške cerkve proti spodobnemu in sodobnemu družinskemu zakoniku je samo ena od oblik preloma med tisočletno ustanovo in živim časom.

Poskus utišanja pedofilskih škandalov in nekritično zanikanje njihovih razsežnosti, vloga Vatikana v globalni ekonomiji in mednarodni politiki, sistematična diskriminacija žensk, spolni pesimizem in trmasto ohranjanje celibata, protiznanstveni izpadi, toleranca do verskih in ideoloških skrajnosti vernikom kvarijo nedeljska jutra, nasprotnikom Cerkve pa dajejo argumente za, pogosto res slabo ciljane in neupravičene, napade.

Dokler se Cerkev ne bo odrekla vase zavarovani ozkosrčnosti, dokler bo vprašanje Petrovega nasledstva pomembnejše od zapovedi ljubezni do bližnjega, dokler ne bodo podobe ustanove gradili tisti mnogi, ki jim je to, da Jezusov nauk živijo, pomembneje, kot to, da ga razlagajo, bodo procesije vse krajše in krajše.

Kar je škoda, ker očitno res prihajajo časi, ko bodo ljudje vedno bolj potrebovali Boga. Tudi tisti, ki ne verujejo vanj.