Triumf tekačev

Po včerajšnjem tekaškem prazniku v slovenski Istri se postavlja samo eno vprašanje: zakaj ga ni že prej nihče organiziral? Ideja je seveda preprosta: ko na celini vremenske razmere še ne dopuščajo aktivnih dejavnosti na prostem, v krajih s sredozemsko klimo na podobne prireditve lahko privabijo udeležence od blizu in daleč.

A se je za izpeljavo te zakonitosti, ki ji lahko rečemo tudi izkoriščanje naravnih danosti, morala na enem mestu zbrati skupina (v pozitivnem smislu) malce norih ljudi. Prav vsi člani ožjega organizacijskega jedra imajo radi maratone, teke in šport, tako da so v organizacijo te prireditve poleg energije in svojega časa vložili veliko ljubezni. Brez nje bi že na začetku naleteli na nepremostljive birokratske ovire, ki v naši Sloveniji večkrat pripeljejo do epiloga z besedami: “Se ne da!”

Hkrati je moralo tekaško gibanje na Primorskem rasti in cveteti do določene kritične mase, da je tek dobil domovinsko pravico. Da ni več kaprica čudakov, temveč zaželen način kakovostnega preživljanja prostega časa. Delček zaslug pri tej družbeni preobrazbi vrednot, pri kateri je tek prešel pot od posmehovanja do priznavanja njegovih zdravstvenih učinkov, si lahko pripišejo tudi Primorske novice, ki so več let podpirale primorski tekaški pokal. Biti maratonec ni več samo moderno, temveč tudi modno, predvsem pa je v skladu z urbanim načinom življenja v razvitih družbah. Tako se je kopica posameznikov, številka gre v stotine, pred mesecem ali dvema lotila rekreativnega teka samo zaradi Istrskega maratona. In že s tem je ta opravil svoje poslanstvo.

Zato je Istrski maraton velik triumf primorskih tekačev, saj se je še pred desetletjem zdelo nemogoče, da bi v Kopru organizirali pravi, 42-kilometrski maraton. Krajše teke lahko organizirajo marsikje, a za mesto, ki ima pravi maraton, le-ta predstavlja dodano vrednost. Maratonci so zdaj tu, mesta pa lahko njihovo prisotnost izkoristijo in oplemenitijo.