Trši prijemi

Iz iskanja načinov, kako doseči odličnost slovenskega šolstva, veje spoznanje, da se dosedanje zamisli o prijaznem poučevanju, kjer je treba učence le hvaliti in njihove starše zadovoljevati z visokimi ocenami, ki ne odražajo dejanskega znanja, niso obnesle.

Idejo o sproščeni šoli očitno čaka slovo, čeprav predsednik skupine, ki je pripravljala Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju, Janez Krek, zatrjuje, da v šoli ne bo pela trda roka. Kar je treba narediti, ni represija, ampak vztrajanje, pravi. Učitelj mora postaviti zahtevo, ki je skladna z učnim načrtom, in pri njej vztrajati. Vztrajati mora pri zadolžitvah, ki jih daje učencem.

Šolski sistem bi po novem povečal učiteljevo moč, tako da ne bi varoval le pravic posameznega učenca, ki lahko terorizira razred. Varoval bi tudi pravice preostalih učencev v razredu in pravico učitelja, da vzgaja.

Zdi se, da so snovalci slovenske šolske politike po letih takšnih in drugačnih eksperimentov prišli do tistega, kar kmečka pamet ve že leta. Nobene odličnosti ni mogoče doseči brez discipline in trdega dela.

A zlasti na primeru gimnazij se zastavlja vprašanje, ali bi nivojski pouk, ki bi sposobnejšim omogočil, da z resnejšim delom dosežejo več, rešil težave. Na gimnazijo, šolo, ki ne prinese nobenega poklica, ampak prvenstveno pripravi mlade za študij, se danes lahko vpiše vsakdo. Gimnazije tekmujejo za dijake, saj jih država financira po številu “glav”, nato pa svoj program prilagajajo nesposobnim učencem.

Ali ne bi bila bolj zanesljiva pot do odličnosti zaostritev pogojev za vpis in sprejem le tistih, ki bi lahko sledili zahtevnemu programu? Če bi potekala takšna selekcija, kot smo je bili nekoč že vajeni, potrebe po nivojskem pouku sploh ne bi bilo. In nesprejeti bi se izšolali za poklice. Povpraševanje po kuharjih in orodjarjih je tudi v času gospodarske krize veliko. Gimnazijski maturantje pa, žal, niti v konjunkturi nikogar ne zanimajo.