Tudi smrt je del življenja

Minuli vikend in še posebej te dni bodo najbolj oblegani javni prostori naša pokopališča. Spet je tu 1. november, dan spomina na pokojne oziroma praznik vseh svetih, kakor vam je ljubše. Do sredinih maš ali komemoracij mora biti vse opravljeno, grobovi naših bližnjih morajo biti čisti in okrašeni, žlahta mora biti ob uri zbrana pred grobom. Spomnili se bomo naših prastarih in starih staršev, nekateri staršev, žal nekateri tudi svojih otrok ali celo vnukov. Dovolili si bomo vzeti čas, se ustaviti in se še posebej spomniti nanje. Že v četrtek pa bo življenje spet divjalo naprej.

Kako pogosto se spominjamo svojih rajnih, je odvisno od nas samih. Od našega življenja, od naše vzgoje, od kraja, kjer živimo ... Nekateri to spominjanje hitijo kazat tudi drugim; z bogatimi nagrobniki, s polovico ponudbe manjše cvetličarne, ki jo bodo v teh dneh znosili na grobove ... Nekateri se svojih rajnih raje spominjajo v svoji intimi. Še posebej tisti, ki sploh nimajo njihovih grobov, ker so njihov pepel raztrosili po morju, po domačem gozdu, po vrhu najljubšega hriba. Čeprav se to ne sme. Pa ljudje to vseeno počnejo; ker tako čutijo, ker so jim tako naročili pokojni, ker se nočejo gnesti na prvonovembrskih modnih revijah po pokopališčih ...

“Ker danes za številne (žal) velja morda največ to, da lahko vse plačaš. Pa čeprav tudi tisto, s čimer bi lahko sam najbolje izkazal svoje spoštovanje do pokojnega.”

Tako kot številni nočejo več in zavračajo starodavne običaje ob pogrebu. In tako - raje kot da bi za pomoč prosili soseda ali sovaščana - stopajo za žaro ali krsto, ki jo nosijo popolni neznanci. Ker danes za številne (žal) velja morda največ to, da lahko vse plačaš. Pa čeprav tudi tisto, s čimer bi lahko sam najbolje izkazal svoje spoštovanje do pokojnega.

Sami nismo padli z neba; življenje sta nama podarila mati in oče, njima pa njuni starši in tako nazaj in tako nazaj. In tudi če je marsikoga življenje odtujilo od svojih prednikov, jim je vedno dolžan življenje. In dolžan pomagati ob njihovi zadnji uri ter izkazati spoštovanje ob njihovem slovesu s tega sveta.

Stara zgodba pravi, da je bila smrt včasih modra ženica. Da je trkala na vrata in pobirala ljudi po vrsti, večinoma po starosti. Dokler ni nekega večera potrkala na vrata bogatega gostilničarja, ki se ni sprijaznil z veljavnim vrstnim redom in je smrt odpeljal v klet, jo napil in ko ni več vedela, po koga je prišla, jo napotil k sosedom. Od takrat pijana smrt maha s svojo koso po mladih in starih, zdravih in bolnih in nihče nikoli ne ve, za katerim vogalom ga čaka. Tudi s takimi zgodbami so si ljudje včasih lajšali bolečino ob izgubi svojih bližnjih in nekako skušali osmisliti usodo, ki je nihče ne pozna. Usodo, ki pa ji še nihče ni zbežal in ji niti ne bo.