Tudi tuje je dobro

Slovenija je pregovorno občutljiva na vstop tujega kapitala. Še posebej, če prihaja iz nam sosednjih držav, s katerimi si delimo tako ali drugače burna leta sožitja, sobivanja ali celo sovraštva. V času poglabljanja gospodarske krize je odpornost na tuj kapital vseh vrst, izvorov in namenov v Sloveniji sorazmerno manjši.

Tuji kupci se predstavljajo kot še edina preostala rešitev. Skratka, izhod v sili, ko naj bi bile izčrpane že vse druge možnosti. Poleg gospodarskih družb, bank in drugih subjektov tujcem vse bolj postajajo zanimivi tudi športni klubi oziroma društva.

Zgodbe z (domnevnimi) tujimi vlagatelji v slovenskem športu običajno niso imele srečnega konca, o čemer priča razplet v nogometnem klubu Mura. Pa tudi v in okoli koprskega nogometnega kluba bi znali marsikaj povedati na to temo. Neprijetno izkušnjo s tujimi partnerji so imeli tudi v padlem košarkarskem velikanu, ljubljanski Olimpiji. Zgodba z Modul Groupom, ko so v ljubljanski klub prihajali igralci z vseh vetrov, se je klavrno končala.

Novogoriški nogometni privrženci zato še z večjim zanimanjem spremljajo razvoj dogodkov v ND Gorica, ki bo imel - če bo na sredini volilni skupščini nov klubski ustroj potrjen - močan italijanski pridih. Ob napovedani sklenitvi sodelovanja s Parmo, ki naj bi pomagalo klubu v stiski, so se začasno razjasnila obzorja.

Klub naj bi ob pomoči italijanskega prvoligaša poplačal dolgove in se rezultatsko vrnil tja, kjer je nekoč že bil, v vrh slovenskega nogometa. Poleg tega, da naj bi ohranil pri življenju novogoriški članski nogomet, ki je bil v zadnjem poldrugem letu na aparatih, in s tem tudi ohranil plačana delovna mesta igralcem in strokovnemu štabu, naj bi dogovor odpiral tudi razvojne perspektive za nogomet, klub in mesto.

Ali bo novogoriška zgodba z italijanskim pečatom šla v želeno smer, bo pokazal čas. Dejanja povezanih akterjev pa bodo pod drobnogledom.