Tujci

Biti tujec je v bistvu stvar amnezije in davkov. Če te sosedje ne prepoznajo in te davkarija nima registriranega, si tujec. Domačin si tam, kjer te sosedje pozdravljajo in verjetno mislijo slabo o tebi, in kjer davkarija pozna tvoj naslov in davčno številko.

Najbolj žalostni tujci niso emigranti ali begunci, ampak tisti, ki so nekoč bili doma tam, kjer se zdaj počutijo tujce. Istrski pisatelj Pier Antonio Quarantotti Gambini, ki je otroštvo in srednješolska leta preživel v Semedeli, v svojem posthumnem romanu Le redini bianche - Bele uzde opisuje svoj prvi obisk v Kopru po vojni, na začetku šestdesetih let. Občutka tujstva ni dobil zato, ker v mestu ni bilo več tistih ljudi, ki jih je nekoč poznal in so zapustili mesto. Tega so napolnili tujci, ki so se v Koper priselili po vojni in postali novi domačini. Občutek tujstva so Gambiniju vsilile nianse, podrobnosti: na primer kiosk, ki ga ni bilo več. Ta je stal na začetku Kidričeve ulice, tam, kjer je bila avtobusna postaja. Ali pa velika, bela nonova hiša ob vznožju Markovca, obkrožena s prvimi socrealističnimi bloki. Tujec ni bil on, ampak mesto, ki se ni ujemalo z njegovimi otroškimi spomini.

Biti tujec ni samo izraz pravnega stanja, ki definira tvojo vlogo v družbi, v kateri nisi doma in se ne ujema s tvojo geografsko anamnezo. Biti tujec je tudi stanje duha, filozofsko vprašanje, ontološki pristop do življenja in dostikrat zdravstveno stanje. To, kar nas večinoma veže na kraje in ljudi, je navada. Navada, ki postane običaj. Navada, da vsako jutro spijemo kavo v isti kavarni, da časopis kupimo vselej v istem kiosku, da pekarno, kjer kupimo svež hlebec kruha, vselej najdemo na istem mestu. Ko nam slečejo navade, smo vsi tujci, tudi doma. Ne prepoznavajo nas več.

V Camusovem romanu Tujec najdemo pretresljivo stransko zgodbo, ki je povzeta iz črne kronike in ki opisuje, kako mati in hči ubijeta sina in brata z namenom, da mu ukradeta denar, ko se vrne domov v penzion, ki ga upravljata. Nista ga prepoznali, on pa ju je hotel presenetiti šele zjutraj, po prespani noči. Zgodba nam v bistvu sporoča, da so najbolj tragični tujci tisti, ki so tujci doma.

Poznam starejši par, nekaj čez osemdeset jih imata, poročena pa sta že šestdeset let. Že vse življenje si delita lepe in manj lepe trenutke, v ljubezni in sovraštvu, kot pač to gre, ko se ljudje povežejo z zakramenti ali brez. Nekega jutra se je žena zbudila, in ko je zagledala poleg sebe moža, je začela kričati. Poklicala je sosede, naj ji pridejo na pomoč, ker je pri njej neki tujec, ki jo nadleguje.