Tuljenje v luno

Pred nekaj več kot dvema letoma smo lahko iz ust tedanje direktorice inšpekcije za okolje in naravo Tatjane Bernik slišali tole pomenljivo misel: “Prevlada kapitala je premočna, da bi z inšpekcijskim postopkom ustavili črna nasipavanja.”

Dvomimo, da njenih besed kdo ni dojel v kontekstu priznanja nemoči državnih institucij, ki bi morale skrbeti za nadzor in spoštovanje pravil pri varovanju okolja. Šlo je za jasen klic na pomoč, da je treba vendarle najti sistemsko rešitev, ki bo pristrigla peruti vsem onesnaževalcem, ki ustvarjajo deponije pod pretvezo agromelioracije. Svetlobna hitrost, s katero je njeno sporočilo utonilo v pozabo, odraža stanje duha, ki že nekaj let kroji vsakdanjik v naši državi.

Na dan prihaja vse več informacij o popolni anarhiji pri odlaganju takšnih in drugačnih materialov na običajno najboljši kmetijski zemlji na območju Istre. Scenarij je vedno žalostno enak: kršitelji se kratkomalo požvižgajo na številne inšpekcijske odločbe o odstranitvi nezakonito odloženega materiala.

Zgovoren primer je deponija v dolini Drnice, ki se po podatkih ministrstva za kmetijstvo in okolje razteza na površini 4,5 hektara, obseg parcel z odlagališčem je 1,3 kilometra, povprečna globina nasutja je pet metrov, vse skupaj pa nanese za približno 225.000 kubičnih metrov nasutega materiala različnega izvora. V agenciji za okolje in prostor izvemo, da so podjetju Finali trading izdali okoljevarstveno dovoljenje “le” za 100.000 kubičnih metrov materiala, zemljišče pa bi se lahko dvignilo le za 1,5 metra. Nešteta opozorila strokovnjakov iz kmetijske svetovalne službe, da si je podjetje na omenjenih lokacijah privoščilo degradacijo prostora in poseganje na zemljišča s prvovrstno kmetijsko zemljo, so naletela na gluha ušesa. Dobra novica je, da inšpektor za okolje še ni obupal. Znova je izdal odločbo o odstranitvi materiala. Kdo ve, ali bo spet zmagal kapital ali je vendarle napočil čas za pravno državo.