Turek in Mip

Stotinam nekdanjih delavcev novogoriškega Mipa je po dokončnem zlomu podjetja pred tremi leti lahko bilo v edino uteho, to, da so se na poti skozi Kromberk še naprej ozirali proti lepo urejenemu kompleksu stavb v zelenem, negovanem okolju. Kdor je vstopil v nekdanje proizvodne in tudi poslovne prostore, je lahko ugotovil, da se Mip ne sesipa v prah, kar se dogaja mnogim podobnim žrtvam pohlepnih in negospodarnih prišlekov na sceno novodobnega kapitala. Le hlev in klavnica sta začela pešati pod pezo časa, saj že skoraj desetletje samevata. Vse od takrat, ko je domača živina postala nezanimiva, zamenjali so jo kontingenti uvoženega govejega in svinjskega mesa, v kose pripravljenega na Madžarskem, Slovaškem ali bogsigavedi kje na tujem.

Stečajniku bo kdo očital, da v treh letih ni znal v Mip privabiti primernega kupca. Toda zdaj je v teku že četrti poskus prodaje in dosedanji trije niso prinesli nobene uporabne ponudbe. Ponujeni zneski so se, kolikor je znano, krepko oddaljevali od izklicnih cen. In nihče, predvsem iz vrst tujcev ne, ni ponujal programa, ki bi Mipu z blagovno znamko obetal veliko vrnitev na živilski trg.

Zdaj kaže, da je stečajni upravitelj ravnal modro. Kupcu ponuja zelo spodobno ohranjeno hišo v celoti. Napovedan prihod Turkov v Kromberk sicer ni idealen razplet. Toda dejstvo je, da so pripravljeni račun poravnati, z delom začeti jutri in da delovna mesta ponujajo našim ljudem. Vztrajati je treba še pri zahtevi, da oživitev sicer dolgoletnega sopotnika tega konca Kromberka ne bo osiromašila vsakdana domačinov in da se ne bodo ponovili časi, ko je Mip onesnaževal vse okoli sebe.

Turki Mipa ne bodo ne zradirali, ne odpeljali na svoje. Njegovo ime se seli k ambicioznim Tolmincem, ki so z njim začeli kot del velike družine. V ušesih ljudi ga je še dovolj, da mu v Tolminu lahko postopoma povrnejo marsikaj s seznama pogrešanega na policah.