Turizem je optimizem

Po dvajsetih letih samostojnosti nas država manj osrečuje, kot smo pričakovali v vročem poletju 1991, polnem negotovosti, a tudi odločnosti in upanja. Optimizem za obete o bleščeči prihodnosti je kljub mogočnim statističnim podatkom izhlapel, predvsem v zadnjih letih se je utopil v vseobsegajoči krizi, ki ni načela le ekonomije in blaginje, temveč tudi vero v smelejši jutri.

Poletje 1991 je bilo za slovenski turizem najbolj črno v zadnjih desetletjih. Česa drugega takrat pravzaprav ni bilo pričakovati, turizem tudi ni bil v prvi vrsti razmišljanj o slovenskem osamosvajanju.

Osemdeseta, zlata leta slovenskega turizma, so bila mimo za vekomaj, postaviti je bilo treba nov koncept, v katerem je osrednjo vlogo igralo oblikovanje zaupanja v Slovenijo kot turistično državo z ustrezno infrastrukturo in kakovostno ponudbo. Zgraditi je bilo treba prepoznavnost mlade države in jo utemelji-ti z novo identiteto. Bilo je desetletje in pol, ko se je gradilo ceste, obnavljalo hotele in nasploh vzpostavljalo sodobno turistično infrastrukturo. Vzporedno je potekalo novo ovrednotenje ključnih sider slovenske turistične ponudbe. Slovenija je postajala vse bolj wellness destinacija, novogoriški igralniški koncept se je prijel, na novo je bila opredeljena gastronomska slika Slovenije.

Na vinski in kulinarični poti Slovenije so bili storjeni nemara največji koraki. Pred dvajsetimi leti je bila slovenska vinska ponudba veliko, veliko skromnejša, kot je danes. Družinskih vinogradnikov, ki so vino polnili v steklenice, je bila komaj peščica, kombinati so stavili na cenena namizna vina, ki so šla tudi v izvoz in skalila imidž, da ga je bilo težko popraviti.

Premikati se je začelo hitro. Številni družinski vinogradniki so se odločili za lastno pot, izven velikih zadrug, kakovost je postajala pomembnejša od količin. Zanimiv je pogled na razvoj refoška, ki nekako v istem času, kot se je vzpostavila slovenska državnost, postane najbolj iskano sortno vino. Del zaslug gre svetovnim trendom in francoskemu paradoksu, še večji pa Iztoku Klenarju in še nekaterim istrskim vinarjem, ki so s sodobnimi enološkimi in tržnimi prijemi refošk pripeljali do izjemne priljubljenosti.

Slovenski vinski primat je v minulem obdobju pripadel vinorodni deželi Primorski. Vina iz avtohtonih sort so svetovni hit, pri tem pa so oči najvišjih avtoritet uprte tudi v Slovenijo. Zlasti v Brda, ki so jih domačini, na čelu z energičnim Alešem Kristančičem, privedli do visoke prepoznavnosti, da jih danes uvrščajo med top svetovne regije za butična bela vina.

Pospešek v samozavesti, ki so jo kulinariki slovenskih dežel dali entuziasti na čelu z etnologom Janezom Bogatajem, se zrcali v prehrambeni dediščini Slovenije za sodobno rabo. Tako kot pri vinu je voda na mlin kulinarični Sloveniji trend, v katerem je v ospredju avtohtono, domače in pristno. A brez sodobnih interpretacij seveda ne gre, njihovi nosilci pa so tudi v tujini vse pomembnejši ambasadorji Slovenije in skupaj z vinarji eden najmočnejših magnetov, da k nam prihajajo razgledani turisti z debelejšimi denarnicami, kakršnih si najbolj želimo.

Naša država, se zdi, velikokrat ne ve prav dobro, kaj bi s turizmom. Da je pomemben, celo ena najpomembnejših gospodarskih panog, mu sicer priznavajo, a v dejanjih je pogosto drugače. Ko skozi eno lino država z majhno žličko kaj da, na drugi strani, pri velikih vratih, z vozom odpelje.

Zaupanje je tisto, ki šteje. Navzgor, navzdol, na levo in na desno. Žal pa nam tujci, ko govorimo o turizmu, pogosto bolj zaupajo, kot si zmoremo sami.