Uboga ta železna cesta ...

Česa tako smešnega, kot je izjava infrastrukturnega ministra, da se bodo lahko potniki čez nekaj let iz Maribora v Ljubljano z vlakom z vsemi postanki vred pripeljali v 55 minutah, že lep čas nismo slišali. Kot da taisti minister ne bi pred mesecem dni po pol stoletja znova odprl potniškega prometa z vlakom med Ljubljano in Kočevjem in so ga, tako kot daljnega leta 1857 Franca Jožefa v Trstu, slavnostno pričakali na kočevski železniški postaji.

Počena kretnica, ki je pred letom in pol nad vasjo Dol v Istri vlak s kerozinom namesto na tračnici speljala v desno na lesene pragove in gramoz, je več kot izvrsten pokazatelj vse bede naše železniške infrastrukture. Po kateri se iz našega edinega pristanišča skoraj skozi sobe in kuhinje domačinov dnevno vali na desetine vlakov. In nad edinim vodnim zajetjem za celotno slovensko Istro vleče navkreber in navzdol kemikalije, gorivo in druge pitni vodi in okolju nič kaj prijazne snovi.

Leta 2021 se z vlaki še naprej cijazimo in z zastavicami mahamo vlaku, ki po pol stoletja prvič pripelje v kraj z 10.000 prebivalci.

Slovenija je po gradnji avtocestnega križa infrastrukturno zaspala. In še naprej spi. Že res, da je poselitev naše deželice redka, ampak vsaj v Ljubljanski kotlini in med večjimi centri bi morala že pred desetletji posodobiti železnico, pa bi bilo manj prometa na cestah, pa ne bi morali tovornjakarjem prepovedovati prehitevanja, ker je naša avtocesta preozka, pa bi v zrak izpustili manj plinov in še in še. Tako pa se leta 2021 z vlaki še naprej cijazimo s hitrostjo največ 80 kilometrov na uro in z zastavicami mahamo potniškim vlakom, ki po pol stoletja prvič pridejo v kraj s skoraj 10.000 prebivalci. Kot v Trstu pred 164 leti.

Z veseljem se bom čez deset ali dvajset let opravičil sedanjemu ministru, ob čigar izjavi o za naše razmere skoraj nadzvočnem vlaku iz Maribora do Ljubljane sem se oni dan iz srca nasmejal. Ampak žal sem skoraj prepričan, da se mi ne bo treba. Po hitrosti priprav na vrtanje drugega tira sodeč bomo prej dočakali samovozeče avte kot pa novo železniško progo za hitre vlake.

Naša država je kot kmetija z upraviteljem, ne pa z gospodarjem. Upravitelj skrbi, da gre baraka nekako naprej, gospodar pa že danes načrtuje prihodnost. Po stanju naše železne ceste je bil zadnji gospodar cesar Franc Jožef. Od takrat naprej so nas samo velike besede in majhna dejanja.