Učimo se od njih!

Šesterica letošnjih nosilcev priznanja Gospodarstvenik Primorske je posrečena kombinacija mladosti in izkušenj, mednarodnega poslovanja in poslovanja v domačem okolju, ambicije pogledati v svet in zavedanja, da tudi pri poslu včasih obstajajo meje.

Predvsem pa so letošnji nagrajenci s častno izjemo šefa Luke Koper lep dokaz, da državno okolje pač ni tisto, kjer bi nastajale izjemne gospodarske zgodbe. Država prej duši, kot spodbuja. Je že res, da je v poslovnem okolju, v katerem ima glavno besedo, morda udobno, manj tvegano, če nič drugega, na pomoč priskočimo davkoplačevalci, pa je stvar takoj manj zoprna. Ob tem je pri nas tako, da imamo lahko sto institucij, ki naj bi preprečevale politično lomastenje v državnih firmah, pa se jih bo vedno dalo obiti.

Ambicioznim posameznikom se takšnih iger ne ljubi igrati. Zakaj bi bil nekdo, ki ima idejo, drznost, energijo in znanje, odvisen od vsakokratne vlade in nanjo prisesanih sopotnikov? Ni razloga!

Letošnji nagrajenci dokazujejo, da se tudi v Sloveniji da. Vanja Lokar bi lahko tarnal, kako je Slovencem v Italiji hudo. Namesto tega je v Trstu, svetovni prestolnici kave, uspel v kavnem biznisu. Kraševec Marko Prunk bi lahko ob meji odprl mesnico, Italijanom prodajal zrezke in bil zadovoljen. Pa ni, raje je s previdno drznostjo širil svoj posel in osvojil Trst. Drago Matić bi lahko zabrundal, da se mu ne ljubi biti bitk z vlado in se kje udobno namestil. Kristjan Mugerli bi lahko prikimal, da pri nas gradbeniki crkujejo, pa je raje v zadnjih letih CPG pošteno okrepil. Ivo Boscarol bi lahko užival v slovesu pionirja v električnem letalstvu, pa kar ne da miru in posel širi in razvija. In Jernej Čopi bi glede na svoja leta prav z lahkoto pisal svoj tretji magisterij z eksotičnim naslovom in ne vedel prav dobro, kaj naj s sabo. Pa tudi on dela posel, je v njem uspešen in je nanj lahko ponosen.

Zato velja njihove zgodbe pozorno prebrati. In se od njih kaj tudi naučiti.