Ukinimo ljudstvo!

Te dni se začenja zbiranje podpisov kar za dva referenduma. Po seriji “virtualnih”, kot so bili referendum o pokrajinah, arbitražnem sporazumu, zakonu o RTV, se zdaj oba referenduma zelo neposredno dotikata kakovosti življenja državljanov.

V primeru referenduma o pokojninski reformi stvari dišijo po nameri vlade, da bi pobegnila pred izražanjem ljudske volje. Na nasprotni strani gotovo tudi ni vse čisto: študentska organizacija in študentski servisi bi ob uveljavitvi malega dela ostali brez dosedanjega zanje ugodnega financiranja, sindikati, ki ostro nasprotujejo zlasti pokojninski reformi, pa lahko ob tako kočljivi temi, kot je podaljševanje delovne dobe, manifestirajo svojo moč. A vseeno je treba sindikatom oziroma civilni družbi priznati, da doslej niso zahtevali prav veliko referendumov. Veliko večino je zakuhala politika. Jadikovanje politikov nad štirimi milijoni evrov, ki bi bili porabljeni za dva aktualna referenduma (predlagatelji si želijo, da bi bila na isti dan) zato nima temeljev.

Tudi za prizadevanja, da bi s spremembo ustave omejili dostop do referenduma (koalicija med drugim predlaga omejitev nabora tem, o katerih bi bilo dovoljeno glasovati, in določitev 40 odstotne volilne udeležbe za veljavnost sprejete odločitve, opozicija pa bi uvedla referendumski dan) ne gre takoj dati roke v ogenj. Ljudi ne gre omejevati, saj niso krivi, da se je izjalovilo že veliko referendumov. Politiki so bili tisti, ki so spraševali o stvareh, ki na referendum ne sodijo.

Aktualni poskusi, da bi ljudem vzeli pravico do odločanja oziroma jim pustili le pravico do odločanja o nepomembnih stvareh, postavljajo stvari na glavo. Državljani niso tu, da bi se oglašali, le ko jih politiki potrebujejo, pač pa so politiki tisti, ki morajo služiti ljudem. Prizadevanje, da bi državljanom preprečili referendum, ker so očitno preneumni za sprejemanje razumnih odločitev, pa je - s ščepcem soli - enako kot priznanje, da so oblast izvolili bebavi ljudje.