Ukvarjanje “še s tem”

Ko so sinoči v Kulturnem domu na Proseku, kjer je potekala 37. prireditev Naš športnik, ugasnili televizijske žaromete in izključili mikrofone, se je šele razgalila realna slika trenutnega stanja v primorskem in slovenskem športu. In potem se je leporečje umaknilo zgodbam o olimpijcih brez kluba in zaposlitve, o svetovnih prvakih, ki ne vedo, ali bodo lahko opravili priprave na novo sezono, o večmesečnih zaostankih s plačili, o tem, da se vrhunski športniki zaradi finančne stiske odpovedujejo zdravstveni oskrbi ...

Rep gospodarske krize že najmanj tretje leto udarja tudi po športnikih, ki pa v javnosti niso tako glasni kot druge skupine, ki so na udaru superministra za družbene dejavnosti. Morda zato, ker so športniki skromnih razmer navajeni že iz časa debelih krav ali pa zato, ker jim zgoščen urnik ne dovoli ukvarjanja “še s tem”. Če bi našli čas za “še to”, se morda ne bi zmanjševalo število zaposlenih vrhunskih športnikov na ministrstvih, ne bi se manjšala sredstva za šport v občinskih proračunih in morda vlada ne bi predlagala (potem umaknjenega) zvišanja davčne stopnje za najem športnih objektov.

Pogled na uspehe primorskih športnikov v iztekajočem se letu kaže slabši iztržek v primerjavi z zadnjimi leti. Svetovno uveljavljenih športnikov je manj, nazadovanje je opazno že drugo leto zapored in ni naključno. Najbolj vidno je v kolektivnih igrah z žogo, v katerih so pred desetimi leti profesionalne ambicije gojili tudi v Idriji, Postojni, Sežani, Hrpeljah, celo na Škofijah. Zdaj pa ima Primorska zgolj še dve pravi profesionalni ekipi - koprske rokometaše in nogometaše.

Delež in pomen Primorske v slovenskem športu se manjša na podoben način, kot se manjša vpliv in pomen naše regije v slovenskem gospodarstvu, politiki, kulturi, znanosti. Vendar se kot v drugih podsistemih tudi v športnem skrivajo uspešne zgodbe, nadarjeni posamezniki, urejena društva, ki si v primeru, da preživijo krizo, lahko obetajo ponoven razcvet.