Ultramaratonska vojska

Danes praznujemo dan slovenske vojske oziroma njen 32. rojstni dan. 15. maja 1991 so v učnih centrih na Igu in v Pekrah kljub nasprotovanju takratne jugoslovanske vlade in še bolj jugoslovanske vojske sprejeli prve nabornike in jim nadeli uniforme slovenske vojske oziroma takrat še teritorialne obrambe. Kljub nenehnemu poudarjanju, da smo našo samostojnost dosegli z razumom in ne na silo, so bile v tistih usodnih poletnih dneh pred 32 leti ravno cevi raznih orožij v rokah naših policistov in teritorialcev dovolj konkreten dokaz naše odločnosti za lastno državo.

Kot verjetno v večini držav je torej naša vojska temelj državnosti in samostojnosti. Zato je še toliko bolj žalostno, da so jo oblastniki že kmalu po prvem navdušenju postavili na stranski tir, kot otroci igračo, ki se je naveličajo in ne vedo, kaj bi z njo.

Dogodki v Ukrajini dokazujejo, da človeštvo kljub napredku ostaja primitivno in da vladarji v želji po lastni blaginji in blaginji svojih elit razumejo le argument moči.

Ne glede na to, ali je bila vlada leva ali desna, ali je ministrstvo vodil obramboslovec ali karierni politik, je bila naša vojska vedno odrinjena in je počasi stopicala na mestu. Vmes se je številčnost armade zmanjšala za skoraj 2000 vojakinj in vojakov, namesto novih tankov smo na stare nameščali le dodatne oklepe, namesto konkretnih in povsem preglednih naložb pa uprizarjali le nove in nove afere. In ob vsem tem vedno poslušali mantro politikov, da kako se zavzemajo za sodobno in odlično opremljeno vojsko in ponosne ter zadovoljne vojake.

Kam je ponavljanje te mantre s figo v žepu pripeljalo, lahko spremljamo danes, ko je morala vojska srednješolski pogoj za zaposlitev znižati na osnovno šolo, ko je zvišala starost za pogodbene rezerviste in ko mora k plačam dodajati razne dodatke in ugodnosti, da se sploh kdo odloči za ta poklic. Da nekako vsaj obdržimo teh dobrih 6000 mož in žena pod orožjem.

Dogodki v Ukrajini dokazujejo, da človeštvo kljub civilizacijskemu, znanstvenemu, kulturnemu in še kakšnemu napredku ostaja primitivno in da vladarji v želji po lastni blaginji in blaginji svojih elit razumejo le argument moči. In čeprav je mednarodno okolje po padcu vzhodnega bloka verjetno najbolj naklonjeno oboroževanju posamičnih držav, se zdi, kot da se pri nas še vedno ne dogaja veliko. Minister sicer zagotavlja, da so po letih zanemarjanja začeli novi cikel investicij, da so zaposlovanje prestavili v najvišjo prestavo in da je morala visoka ... Še najbolje pa je našo vojsko opisal načelnik generalštaba, ki je dejal, da je vojska kot maratonci, ki svoje zmogljivosti razvijajo dlje časa. No, naša vojska ni le maratonska, naša je ultramaratonska.