Umazane igre?

“Umazane igre igrajo se z nama, zakaj se jih ne bi igrala še sama,” je Perči Gnus s Pankrti sredi osemdesetih pel na plošči Pesmi sprave. To bi lahko bil kar “soundtrack” dogajanja okrog soglasja družbi Alea Iacta za koncesijo za igralni salon na MMP Vrtojba. Tako je bila naslovljena tudi anonimka, ki je zaokrožila tik pred odločanjem.

Označiti kar vse vprek za umazane igre je najbrž pretenciozno. A niz dogodkov, ki so se zvrstili v manj kot dveh mesecih, spominja na bliskovito vojno: urad za nadzor prirejanja iger na srečo, ki ima pol leta za odločanje, poziv za podajo soglasij in mnenj občinam pošlje po e-pošti sredi poletja brez spremnega dopisa, v Šempetru ga “po nesreči spregledajo” in zamudijo zakoniti rok za odločitev, nekaj svetnikov v Šempetru trdi, da so nanje pritiskali, nekateri celo, da so jim grozili (če je res tako, bi morali to prijaviti policiji), del svetnikov podpiše (podtaknjeno, trdi nekdanji župan Dragan Valenčič) pismo v podporo projektu, ki naj bi romalo na vlado, župan Milan Turk “kasira” prijavo na protikorupcijsko komisijo. Špekulira se o strankarskih povezavah, uslugah, kdo koga rešuje s tem poslom, o intenzivnem lobiranju ...

Sodeč po srditosti spopadov in obtoževanj se zdi, kot da se ni bíl boj za nek igralni salon, pač pa malodane za najvitalnejši interes, ki bo odločilno vplival na življenje še najmanj petih rodov zanamcev. Zelo pomembno je sicer, ali bo Alea Iacta res držala obljubo in zgradila celoten zabaviščni kompleks, s čimer bo strateški in na obroke umirajoči MMP Vrtojba dobil vsaj del vsebin, občina pa nova delovna mesta in podobno. V igri so tudi milijoni evrov. Da pa bi projekt zamajal temelje Goriške ali pa jo odrešil? Razen, če ni v ozadju še česa, kar vedo le izbranci.

V vsej godlji je težko izluščiti, kaj zagotovo drži. Zgodbe tudi še ni konec, saj vlada o koncesiji še ni odločila. Glede na vse (domnevne) umazane igre pa je gotovo vsaj nekaj: pesmi sprave se še dolgo ne bodo pele ...